V pogovoru novinarke Urške Leskovšek z nemškim jezuitom p. Hansom Zollnerjem, enim vodilnih svetovnih strokovnjakov za zaščito mladoletnih v Cerkvi, izvemo, da vprašanje zlorab ni le vprašanje posameznih storilcev, temveč kulture moči, odgovornosti in odnosa do resnice.

Preberite celoten pogovor: TUKAJ. 

P. Hans Zollner v pogovoru z novinarko Aleteie Urško Leskovšek. FOTO: Siniša Kanižaj

Kaj žene človeka, ki se leta ukvarja z zlorabami?

P. Zollner pojasni, da pri svojem delu vztraja zaradi vere, predvsem pa zaradi srečanj s prizadetimi, ki ga pogosto sami spodbujajo, naj nadaljuje. Posebej poudari, da mnogi ljudje, ki so doživeli zlorabe, ne dovolijo, da bi jih te dokončno zaznamovale, kar mu daje moč za delo na enem najtežjih področij v Cerkvi.

Klerikalizem: problem ni le pri duhovnikih

Eden najbolj poudarjenih delov pogovora je njegova razlaga klerikalizma, ki ga je papež Frančišek pogosto omenjal kot enega ključnih vzrokov za zlorabe. Zollner ga opiše zelo konkretno: kot občutek nedotakljivosti, ko nekdo zaradi svojega položaja meni, da ga ni dovoljeno kritizirati ali postavljati pod vprašaj.

Pri tem opozori, da odgovornost ni le na strani duhovnikov ali redovnikov – tudi verniki so po njegovem stoletja prispevali k takšni kulturi, ker so duhovnike postavljali na piedestal in pogosto niso želeli verjeti pričevanjem o zlorabah. Prav zato vidi rešitev v dveh korakih: večji odgovornosti cerkvenih voditeljev in večji pripravljenosti laikov za spoštljivo, a jasno izraženo kritiko.

Preberite še članek o okrogli mizi Kako preprečevati zlorabe v Cerkvi. 

Zakaj se Cerkev tako težko sooča s svojo preteklostjo?

FOTO: Siniša Kanižaj

Posebej odmevna je njegova samokritična ugotovitev o nepripravljenosti Cerkve za popolno transparentnost. Priznava, da je človeško težko priznati velike napake in grehe iz preteklosti, vendar dodaja, da bi moralo biti kristjanom to pravzaprav lažje kot drugim. Če Cerkev veruje v moč priznanja krivde, kesanja in odpuščanja, pravi, sam težko razume, zakaj se kot institucija tako težko odkrito sooča s svojo preteklostjo. To označi kot ne le organizacijski, ampak tudi duhovni problem.

Arhivi ne skrivajo nujno vsega

Ob vprašanju arhivov opozori na manj znano dejstvo: javnost pogosto pričakuje, da so primeri zlorab natančno dokumentirani skozi desetletja, a po njegovih besedah to ni realno. Dokumenti so se v preteklosti pogosto uničevali, zato odprtje arhivov verjetno ne bo razkrilo vsega, kar mnogi pričakujejo. Vseeno pa meni, da bi morala Cerkev pokazati največjo možno mero transparentnosti v okviru zakonodaje in varstva zasebnosti.

P. Hans Zollner je v Ljubljano prišel v okviru strokovnega dogodka z naslovom Vloga okolja pri preprečevanju zlorab in oblikovanju varnih odnosov, ki ga je v sodelovanju s tremi neodvisnimi strokovnimi telesi za zaščito mladoletnih, ki delujejo v okviru Slovenske škofovske konference, organizirala Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.

Ključno vprašanje: kaj se z duhovniki dogaja po posvečenju?

Pomemben del pogovora je namenjen vprašanju, kako preprečiti zlorabe v prihodnje. P. Zollner poudari, da ni dovolj le bolj skrbna izbira kandidatov za duhovništvo ali redovno življenje. Po njegovih izkušnjah se večina zlorab ne zgodi pri mladih duhovnikih, temveč okoli štiridesetega leta starosti. Zato vidi glavni problem v pomanjkanju stalnega spremljanja in formacije po posvečenju. Kritičen je do dejstva, da Cerkev pogosto vlaga veliko v akademsko izobraževanje, precej manj pa v pripravo tistih, ki spremljajo osebnostno in psihološko zorenje bodočih duhovnikov.

FOTO: Siniša Kanižaj

Primer Rupnik: največji problem je netransparentnost

Pri primeru Marka Rupnika Zollner ostaja previden, saj ni neposredno vključen v postopek, vendar jasno opozori na problem netransparentnosti. Po njegovem mnenju je posebej problematično, da do danes ni jasno pojasnjeno, kako je bilo odpravljeno Rupnikovo izobčenje, saj prav nejasnost in molk ustvarjata nezaupanje ter različne domneve. Ob tem poudari, da postopki – cerkveni ali civilni – sicer ne morejo potekati javno, vendar bi moralo biti precej bolj jasno, kdo je sprejemal odločitve in kdo nosi odgovornost.

»To je naš največji strukturni problem«

Kot največjo sistemsko težavo v Cerkvi vidi razpršeno odgovornost. Kadar je v odločanje vključenih več predstojnikov in ravni oblasti, pogosto ni jasno, kdo je bil za kaj odgovoren in kdo bi moral ukrepati. Posledica je, da nihče ne prevzame odgovornosti, ker jo vsi delijo – in ravno to Zollner označi za enega ključnih strukturnih problemov Cerkve pri soočanju z zlorabami.

Kaj naj storijo razočarani verniki?

Na koncu pa ponudi tudi duhovni odgovor na razočaranje vernikov ob primerih, kot je Rupnikov. Ljudem svetuje, naj si dovolijo občutiti jezo, bolečino in razočaranje, ne pa jih potlačiti. Takšni pretresi so lahko po njegovem tudi priložnost za večjo notranjo svobodo: da vera ne temelji na idealizaciji posameznih osebnosti, ampak na zrelem odnosu do Boga in resnice – tudi kadar ta boli.