Alojz Kocjančič se je rodil leta 1913 v Kubedu. Po študiju v Gorici je služboval v župnijah Buzet in Koštabona, kjer je kljub fašističnim pritiskom ohranjal slovensko besedo. 

Alojz Kocjančič kot mlad duhovnik. FOTO: arhiv Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper 

Prvo pesniško zbirko Šavrinske pesmi je izdal pri Cirilmetodijskemu društvu, ki je nastalo pod vplivom komunistične oblasti z namenom nadzora nad Cerkvijo in slabljenja vpliva Vatikana. Zaradi tega je bil v nemilosti pri škofu in osebnoizpovedne pesmi, v katerih predvsem slavi istrsko pokrajino, so v Cerkvi zavrnili kot nepotrebne in nevredne. Na literarnem področju pa se je v tistem času že uveljavljal modernizem, s katerim se Kocjančičeve preproste pesmi niso mogle kosati. Kot je pojasnila upokojena profesorica slovenščine in književnica Ines Cergol, ki ima največ zaslug, da danes še poznamo delo in življenje Alojza Kocjančiča, je duhovnik zaradi tega za kar nekaj časa opustil literarno ustvarjanje.

Ines Cergol je Kocjančiča poznala tudi osebno

Ines Cergol je Kocjančiča tudi osebno poznala. Spominja se ga še iz otroštva, saj so z družino pogosto šli k maši v Klanec pri Kozini, kjer je bil Kocjančič župnik od leta 1963 pa vse do smrti. Pokopan je v svojem rojstnem kraju Kubed.

Mestna občina Koper je v Kubedu v Kocjančičevi hiši uredila spominsko sobo Alojza Kocjančiča. FOTO:  arhiv Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper 

»Kot deklica sem se ga bala, ker je bil resnoben gospod. Bil je krasen pridigar, krasen pevec. Ko je zapel, je njegov glas je zapolnil vso cerkev,« je povedala.

V 80-ih letih je stike z njim ponovno navezala prek književnika Marjana Tomšiča, ki je povezoval različne ustvarjalce besedne umetnosti v slovenski Istri, bil je tudi mentor Ines Cergol. Kocjančiča je obiskovala najprej zaradi osebnih zadev, ko pa se je med njima vzpostavilo zaupanje, jo je prosil, naj zbere njegovo kratko prozo, ki jo je objavljal po revijah in časopisih. »Tako sem hodila v NUK in zbirala gradivo,« se spominja Ines Cergol, in doda, da je Kocjančiču krtačne odtise za njegovo prozno zbirko Ljudi opeval sem, vode in skale nesla pokazat v bolnišnico še tik pred njegovo smrtjo.

Ines Cergol z Matejem Kocjanom na predstavitvi stripa o Kocjančičevih mladostniških letih. FOTO: osebni arhiv

Leta 1988 je izšla dopolnjena izdaja Šavrinskih pesmi pod naslovom Brumbole. »Takrat je Kocjančič s takim veseljem hodil predstavljat knjigo po vsej slovenski Istri,« se spominja Ines Cergol. »Veliko mu je pomenilo, da se je končno lahko predstavil kot pesnik.«

Ines Cergol je o Kocjančiču napisala kar nekaj strokovnih člankov, med ljudmi pa sta se najbolj razširili slikanica o otroških letih Alojza Kocjančiča Iz naročja Istre v naročje besede, ki jo je ilustrirala Vesna Benedetič, ter strip Plapolanje skale o mladostniških letih, ki jih je Kocjančič kot semeniščnik preživel v Gorici do nove maše v Kubedu.

Slikanica prikazuje Kocjančičevo otroštvo. Izšla je pri Pokrajinskem arhivu Koper.

Strip Plapolanje skale mladim približa vrednoto slovenske narodne zavesti

Strip Plapolanje skale je izšel pri Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper

Strip poudarja boj duhovnikov čedermacev za slovenščino, ki so se uprli poitalijančevanju v času fašizma, in so ljudem zaradi tega pomenili veliko oporo. Strip je napisan deloma v narečju, zato deluje še bolj intimno. Prikazuje Kocjančičeve notranje stiske zaradi ločitve od doma in pritiskov Italijanov, vprašanja glede poklicanosti (in celibata), prijateljstvo z domačim župnikom Brezavščkom in sošolcem Ladom Piščancem, ki so ga leta 1944 partizani v Cerknem ustrelili zaradi domnevne izdaje, a je bil kasneje rehabilitiran. Strip se izteče, ko se iztečejo Kocjančičeva bogoslovska leta – z veličastno novo mašo, ko se je v Kubedu zbrala pettisočglava množica in je bilo to pravo narodno in versko slavje. V knjigi dobi mladi bralec vpogled v to, kako so živeli njegovi prastarši: hodili so peš ali se vozili s kolesom, zgodaj so morali od doma, če so ostali brez izobrazbe, jih je čakalo trdo kmečko delo, a kljub težkim razmeram so ohranjali vrednote, še zlasti narodno pripadnost.

Posnetek z nove maše Alojza Kocjančiča v Kubedu. FOTO: arhiv Mestne knjižnice Srečka Vilharja Koper

Stripar Koco: Kocjančič je bil nepriljubljen pri oblasti, a cenjen med ljudmi

Priznani slovenski stripar Matej Kocjan - Koco, sicer profesor likovne vzgoje na koprski gimnaziji, je še danes presenečen, kako to, da kot Istran za Alojza Kocjančiča ni slišal vse do leta 2023, ko sta z Ines Cergol začela pripravljati strip Plapolanje skale. »Pooseblja tip človeka, ki je v svoji naravi zvedav, večplasten in usmerjen proti prevladujočemu toku. Posledično nepriljubljen pri oblasti, a cenjen med ljudmi. S takim Alojzem Kocjančičem bi si želel, da se sreča tudi bralec stripa Plapolanje skale.«

Matej Kocjan - Koco je strip Plapolanje skale predstavil tudi na knjižnem sejmu leta 2025. FOTO: osebni arhiv

Najprej so želeli narediti hibrid med slikanico in stripom. »Iskreno rečeno, bi to imelo nasproten učinek od želenega, da bi s stripom privabili k branju predvsem mlajše bralce. Ko pa sem prebral scenarij Ines Cergol, sem si zgodbo predstavljal bolj kot film oz. dokumentarec, tako da smo hitro prešli na to novo vizijo, ki je veliko bolj berljiva in kompatibilna stripovskemu jeziku. Like sem oblikoval realistično, a hkrati preprosto (stilizirano), da se bralci lažje vživijo vanje in jih ne gledajo kot drugačne od sebe,« je povedal Matej Kocjan.

Kljub temu, da se je na začetku bal, da bo strip bolj biografija kot privlačna zgodba, ga je scenarij prepričal. »Neizmerno sem užival v risanju arhitektur, kar mi je bilo še leta nazaj frustracija… Mogoče sem v tem smislu tudi likovno dozorel. Ni mi še jasno, zakaj se je to zgodilo ravno pri tem stripu.«

Kocjančič ga nagovarja v njegovi preprostosti: »Bil je iskren in neizumetničen v svoji umetnosti, kljub temu, da ni bil napreden v pesniški obliki. Ni se podrejal trendom, uporabljal je tradicionalni pesniški stil, ki še vedno navdahne tako preprostega kot zahtevnega bralca pesmi.«

Brezčasna umetnost ohranja moč nad svojimi gledalci in poslušalci, je prepričan Matej Kocjan. »Tudi velikega Danteja so za nekaj stoletij pozabili ravno v Italiji, od koder je bil doma in ga potem preko angleških pesnikov v 19. stoletju znova odkrili. Za časa svojega življenja je bil Alojz Kocjančič spregledan pesnik, ki ni propagiral vrednot družbe, v kateri je ustvarjal, a obenem je znal pisati o vidikih življenja, ki jih še danes na podoben način čutimo, trdo lepoto divje istrske pokrajine, veličino žensk kot mater, iskanje zatočišča ob hudi uri, zavedanje o minljivosti sveta, tolažbe v petju in molitvi … kar še vedno zveni precej aktualno!«

Kantavtor Rudi Bučar je našel odgovor, zakaj Kocjančič ni ustvarjal v narečju

Rudi Bučar. FOTO: Jure Ogrin

Primorski kantavtor in skladatelj Rudi Bučar je leta 2024 za Oktet Aljaž ob njihovi 15-letnici delovanja uglasbil Kocjančičevo pesem Kamen, trn in brin. »Vedel sem zanj in da je bil zelo dober pesnik,« je povedal Rudi Bučar in pojasnil, da sta ga Marjan Tomšič in Tone Pavček kovala v zvezde. »Kot raziskovalec istrske kulturne dediščine v glasbenem smislu se ga nisem dotikal, ker je pisal v knjižnem jeziku. Ko sem pred dvema letoma sodeloval z Oktetom Aljaž, mi je eden od članov na vajo prinesel besedilo pesmi Kamen, trn in brin. Sicer sem iskal nekaj, kar bi bilo napisano v narečju. Ko pa sem prišel domov in prebral prvo kitico pesmi, me je celega prevzela. Takoj sem se lotil skladanja,« se spominja.

Ko je Rudi Bučar pripravljal material za svoj novi album, se je odločil, da priredbo te skladbe, ki je v njem pustila tako močen pečat, uvrsti tudi na svojo zgoščenko – in na koncu je tudi zgoščenki dal naslov Kamen Trn Brin.

Preko te pesmi, »to je res visoka poezija v našem prostoru,« pravi Rudi Bučar, se je začel zanimati, kdo je bil Alojz Kocjančič. Povedal je, da se je pogovarjal z domačini, ki so ga še poznali, in izvedel: »Da je bil dober človek, da je veliko delal za ljudi, da je imel močan glas, da ko je bilo pri maši v Koštaboni nekoč tisoč ljudi, je s svojo veličino in glasom dosegel vse.«

Po pripovedih je bil Kocjančič priljuden in je veliko pomagal ljudem ne glede na njihovo politično opredelitev. »Široko je razmišljal, to ga je delalo velikega,« je rekel Bučar.

Razložil je tudi, da je našel odgovor, zakaj je Kocjančič pisal v knjižnem jeziku in ne v narečju, ki je bilo njegov materni jezik: »Šlo je za identiteto naroda.«

Na vprašanje, kako ga Kocjančič in njegovo delo nagovarjata, je povedal: »Sicer se je težko primerjati. Vidim se v tem, da sem tudi jaz rad v stiku z naravo, poskušam ji prisluhniti, kolikor se da. Je pa ta hendikep danes, da živimo v udobju, mogoče je zato pomen povezanosti s svojo zemljo postal nekoliko zamegljen.«

Tilen Kocjančič, kaplan v Ilirski Bistrici, tudi sam piše domoljubne pesmi

Pokojni pesnik in duhovnik Alojz Kocjančič nagovarja tudi mladega kaplana v Ilirski Bistrici, Tilna Kocjančiča, ki tudi sam piše pesmi. Seveda najprej pomislimo, ali sta v sorodu, saj je tudi kaplan Tilen Primorec, a takoj izvemo, da nista – vsaj v kakšnem bližnjem sorodstvu ne. »Moj priimek Kocjančič izvira iz Brkinov,« je pojasnil Tilen.

Tilen Kocjančič je kaplan v Ilirski Bistrici. FOTO: Tatjana Splichal

»Ta živ istrski melos, ki ga je imel v sebi,« prične Tilen pripovedovati o tem, kaj ga nagovarja pri Alojzu Kocjančiču. »Istra je bila v njegovih časih zelo revna dežela. On je iz tega izhajal in je znal opaziti lepoto teh preprostih ljudi. To zna zelo lepo tudi izraziti,« pove Tilen. V njegovih pesmih zaznava vpliv časa, hkrati pa ga je Kocjančič presegel. »Vrgel se je v opevanje Istre, te pokrajine, te dežele, tega preprostega človeka. Imel je ogromen čut za slovenščino, pa tudi čut za sočloveka.« Doda, da so mu o pesniku pripovedovali ljudje, ki so ga poznali.

Tilen rad bere pesmi Alojza Kocjančiča, pa tudi sam je pesniška duša, kot se je izrazil. »Nekaj sem pisal tudi o Istri, napisal sem kar nekaj takih pesmi.«
In kaj ga pri pesniku nagovarja? »Pri njem so krščanske vrednote močno zastopane, še bolj so bile močne, ker so živeli v preganjanju, fašizmu. Ta kulturni vidik danes vidimo drugače – danes je drugačna revščina, tudi kulturna podhranjenost.«

Doda še, da se je svet spremenil: »Takih ljudi, kot jih je on poznal, ni več.«

Andrej Makor uglasbil pesem Naša zemlja

Eno od Kocjančičevih pesmi, Naša zemlja, je uglasbil tudi skladatelj Andrej Makor. Na spodnjem posnetku prisluhnite, kako jo zapoje MeMIPZ Gimnazije Škofja Loka: