Škofjeloški pasijon velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku in najstarejšo režijsko knjigo v Evropi, od leta 2016 pa je vpisan tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Nastal je prav v kapucinskem okolju, kjer še danes živi njegovo izročilo, ki presega zgolj uprizoritev in ohranja globoko duhovno sporočilo.

FOTO: Tatjana Splichal

"Moč spektaklov hitro izzveni, tudi zunanja edinstvenost, ki jo Škofjeloškemu pasijonu priznavajo vsi od blizu in daleč, pa je gotovo odsev duhovnega temelja, ki ga je Ločanom uspelo ohraniti kljub hudim preizkušnjam, ki so se tudi nad kraje in prebivalce nekdanjega loškega gospostva zgrnile tako hitro po zadnji predvojni uprizoritvi leta 1936," je za Družino zapisala novinarka Tadeja Petrovčič Jerina. 

"Prizori, ki se bodo v srednjeveški maniri na odrih ali vozovih pomikali mimo nas, s svojo brezčasnostjo nagovarjajo globine človeka tudi v dobi umetne inteligence. Morda se bomo ob njih jasneje zavedeli, da smo vsak dan znova povabljeni, da svoje meče prekujemo v lemeže in svoje sulice v srpe."  

FOTO: Tatjana Splichal

Besedilo obsega 865 verzov in 13 podob, ki skozi prizore iz Svetega pisma in alegorije nagovarjajo človeka tudi danes. Uprizoritev poteka kot procesija skozi staro mestno jedro, kjer se prizori v srednjeveški maniri pomikajo med gledalci.

V letošnji uprizoritvi sodeluje okoli 1200 nastopajočih oziroma kar 1500 sodelujočih, večinoma prostovoljcev iz širšega škofjeloškega območja, kar priča o izjemni moči skupnosti. Predstava, dolga skoraj dve uri in pol, bo poleg nocojšnje premiere doživela še več ponovitev v postnem in velikonočnem času.

FOTO: Tatjana Splichal

Škofjeloški pasijon tako ni le spektakel, temveč živa dediščina, ki jo ohranjajo ljudje in prostor – zlasti kapucinski samostan kot njegov duhovni temelj – ter s svojo brezčasno govorico še danes vabi k premisleku, sočutju in notranji prenovi.

FOTO: Tatjana Splichal

Oglejte si še več fotografij Tatjane Splichal: