V zgodovino pozvanjanja pri sveti maši se je malce poglobil ameriški duhovnik Dwight Longenecker, ki ugotavlja, piše spletni portal EWTN, da se je vse skupaj pravzaprav začelo v srednjem veku …

Takrat je bilo v cerkvah veliko stranskih oltarjev. V srednjeveških stolnicah po Evropi si je še vedno mogoče ogledati številne stranske kapele. Te so bile cerkvam pogosto dodane z materialno pomočjo bogatega dobrotnika, ki je nato del svojega premoženja po smrti zapustil Cerkvi (običajno je šlo za zemljišče, od katerega je prihajal dohodek).

V srednjem veku so bile cerkve ves dan odprte in pogosto se je zgodilo, da je več različnih maševalcev hkrati obhajalo bogoslužje ob različnih oltarjih.

Ta denar je »pokril« svete maše, ki jih je duhovnik po smrti dobrotnika vsak dan daroval v stranski kapeli za pokoj duše darovalca in njegovih družinskih članov. Posledično so bile maše darovane vsak dan v vseh stranskih kapelah in ob vseh oltarjih. V samostanih je vsak menih zase obhajal sveto mašo za določen namen. Mašni darovi so duhovniku ali menihu pomagali preživeti.

Kdor je torej v srednjem veku kadar koli čez dan vstopil v cerkev, opatijo ali stolnico, je tam nekdo daroval sveto mašo. Pogosto se je zgodilo, da je več različnih maševalcev hkrati obhajalo bogoslužje ob različnih oltarjih. Cerkev je bila ves dan odprta. Verniki niso hodili k maši ob določeni uri, bogoslužja se niso udeležili namenoma ob določenem času, ampak so kadar koli prišli v cerkev, da bi tam molili, častili Gospoda in nekaj časa preživeli v Njegovi navzočnosti. Večina ljudi je redko prejemala obhajilo, navadno le enkrat v letu ob veliki noči.

Korna pregrada v stolnici v nemškem Naumburgu. FOTO: Alexander Hoernigk/Wikipedia

Če so bili torej v cerkvi in so molili, ali če so prišli v cerkev, da bi tam srečali sosede in si izmenjali govorice, so duhovniki pritegnili njihovo pozornost s pozvanjanjem.

Kar predstavljajte si: ste v eni od teh cerkva v takratnem času. Za vami je naporen dan, ki ste ga preživeli na polju. Stopite v cerkev, da bi molili, in medtem ko klečite tik pri cerkvenih vratih, daleč od korne pregrade, zazvoni. Natančno veste: Gospod je navzoč v prostoru. Svojo pozornost torej s hvalo in češčenjem usmerite Vanj. Temu je bilo namenjeno zvonjenje med sveto mašo v srednjem veku.

Če danes obiščete srednjeveško stolnico, polno hrupnih turistov, zlahka razumete, zakaj je bilo zvonjenje potrebno: da so umirili in utišali ljudi ter jih spodbudili k molitvi. Izročilo se je nadaljevalo in čeprav so razmere danes drugačne, zvončki še vedno pozvanjajo, da zberejo naše misli in nam pomagajo, da se osredinimo na veliko skrivnost, ki se dogaja pri oltarju.