Na današnji praznik apostolov sv. Petra in Pavla objavljamo prispevek s. Therese Aletheie Noble, ki piše za katoliški spletni portal Aleteia. S. Theresa je prepričana, da človek do apostola Pavla ne more biti brezbrižen.



»Ne maram sv. Pavla.«

Družila sem se s prijateljem iz našega občestva, ko mi je nenadoma zaupal svoje občutke. Na srečo je to izrekel, še preden sem se pridružila redu Hčera sv. Pavla, zato ga nisem boksnila v ramo, sem se pa osupla obrnila proti njemu in mu rekla: »Kaj?! Midva zdajle ne bi stala tukaj, če ne bi bilo sv. Pavla!«

Morda je ta izjava malenkost pretirana, toda Pavlova vloga v prvi Cerkvi se resnično zdi nepogrešljiva. Bil je dinamičen, strasten in neizprosen misijonar Evangelija. Bil je prepričan v svoje poslanstvo od Boga in ni se bal spoštljivo izrekati tistega, za kar je bil prepričan, da je Božja volja, četudi to ni bilo najbolj v skladu z mnenjem prvega papeža, sv. Petra.

Danes v Cerkvi obhajamo slovesen praznik sv. Apostolov Petra in Pavla. In čeprav je to lepo, čeprav imamo Hčere sv. Pavla rade sv. Petra, pa nam ni všeč, da moramo praznik našega očeta deliti še s kom drugim, četudi je to prvi papež. Zato smo si omislile svoj praznik sv. Pavla, ki ga obhajamo dan kasneje, torej 30. junija.

Drži, Hčere sv. Pavla njegov god obhajamo kar trikrat v bogoslužnem letu, vključno s praznikom spreobrnjenja sv. Pavla 25. januarja. Smo pač nekaj posebnega.

Kakorkoli že, poglejmo si nekaj razlogov, zakaj bi morali vsi imeti radi sv. Pavla – če v to še niste prepričani:

1. Ne glede na to, ali ga imate radi ali ne, sv. Pavel od vas terja odziv: obstajajo možnosti, da ga imate zelo radi, ali pa da vam resnično ni všeč. (Če ste do njega brezbrižni, niste bili dovolj pozorni, zato kar še enkrat vzemite v roke Sveto pismo.) Pavel je tista vrsta človeka, ki zahteva odločen odziv, pa naj gre za ljubezen ali sovražnost, in ravno zato je eden mojih najljubših svetnikov. Če kristjan od druge osebe ne dobi drugega odziva kot le skomig z rameni, potem je dosti verjetnosti, da ta kristjanni ravno goreč ljubitelj Evangelija.

2. Pavel je znal z besedami: bil je mojster sporazumevanja. Ko je pisal, njegove besede niso bile nikoli nežne. Njegova pisma so kot kresovi, ki v bralcih še vedno vžigajo mešanico jeze, občudovanja, pretresa in navdiha. Pisci Svetega pisma redko uporabljajo prvo osebo ednine, toda sv. Pavel se nikoli ni bal izpostaviti samega sebe, pa ne zato, ker bi bil tako samovšečen, temveč zato, ker je poznal moč zgodb in obujanja spominov. Pavel je bil tako onkraj samovšečnosti, da se ni bal razkrivati, kaj vse je Bog storil zanj v njegovem življenju, zavedajoč se, da govori o Božji in ne o svoji moči.

3. Sv. Pavel je imel preteklost: všeč so mi svetniki, ki so malce »neobtesani«; lažje se poistovetim z njimi. Sv. Avguštin, sv. Ignacij …, kdor koli že, rada imam svetnike, ki imajo burno preteklost, ker mi to daje upanje, da tudi sama lahko postanem svetnica. Pavel je sodeloval pri kamenjanju sv. Štefana in je goreče preganjal kristjane, jih lovil in jih ugrabljal z njihovih domov. Pavel je bil pravzaprav morilec in grobijan! Bog pa ga je pogledal in si mislil: »Hmmm, tole je pa idealen človek za širjenje Evangelija.« Kar malce neverjetno, ali ne? Vendar nam daje upanje. Če je Bog uspel sv. Pavla ne le spraviti v red, ampak iz njega celo narediti enega največjih svetnikov Cerkve, potem gotovo lahko vsaj malce spravi v red vsakogar izmed nas.

4. Sv. Pavel je bil mojstrski popotnik: na svojih misijonarskih poteh je prepotoval več kot 16.000 kilometrov. To je osupljivo. Naj vam pomagam s primerom: podvojite to številko, malenkost dodajte in Pavel bi obpotoval ves svet! In to pred sodobnimi prevoznimi sredstvi. Že samo to dejstvo nam pričuje o Pavlovem osupljivem pogumu in odločnosti. Pa ne, da je bil povsod, kamor je prišel, deležen stoječih ovacij. Kot je sam pripovedoval, je petkrat prejel 40 udarcev minus ena (kazen, ki ga je doletela v sinagogah). Trikrat je bil pretepen z bičem, enkrat kamenjan, enkrat so že mislili, da je umrl, trikrat je doživel brodolom (2 Kor 11, 24-25). Pavel ni bil na prijetnem izletu in ogledovanju znamenitosti; imel je resno poslanstvo. In ne glede na to, ali vam je všeč ali ne, si ne morete kaj, da ne bi očbudovali njegove vztrajnosti, mar ne?

5. Sv. Pavel je bil ponižen človek: čeprav sta njegova samozavest in strast že mejila na vihravost, je bil človek globoke ponižnosti. Vedel je, da bo kljub svoji osrednji vlogi pri širjenju Evangelija moč našel takrat, ko bo priznal svoje šibkosti, ko si bo dovolil, da ga Kristus v celoti prevzame, dokler ne bo sposoben reči: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2, 20). Prav eksplozivna kombinacija Pavlove ponižnosti in njegove vihrave gorečnosti je iz njega naredila tako učinkovitega kristjana, resnično drugega Kristusa. Kristjani pogosto zmotno posnemamo le njegovo vihravost, brez umirjajoče moči ponižnosti. Ali pa gremo v drugo skrajnost, zaradi lažne ponižnosti se potuhnemo in ne uspe nam z gorečim pogumom pričevati o resnici. Pavel je zgled za kristjane v teh nemirnih časih. Uči nas, kaj pomeni oznanjati Evangelij brez strahu in obenem živeti v globoki ponižnosti, zaradi katere si bomo vedno prizadevali le iskati Kristusa.

Sv. apostol Pavel, prosi za nas.

Vir: www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.S.) / Aleteia