Kaj pomeni resnično varovati življenje? Sredi razprav o splavu in smrtni kazni katoliški okoljevarstveniki opozarjajo, da eno vprašanje med pogovori o človeškem življenju in dostojanstvu zelo pogosto spregledamo – okolje. Prostor, kjer živimo, je namreč tesno povezan z vprašanji o človekovem življenju. Tudi papež Frančišek je že večkrat poudaril jasno povezavo med človekom in njegovim okoljem.

Cerkev naravo že od vsega začetka globoko spoštuje in to spoštovanje želi vcepiti tudi celotnemu svetu. V pogosto burnih razpravah o okoljskih vprašanjih katoliški okoljevarstveniki zagovarjajo stališče, da mora Cerkev – tako posamezniki kot celotna občestva – izkoristiti priložnost in odločitve usmerjati v prid okolja in spoštovanja človečnosti.

Ljudje pogosto mislimo, da so zrak, voda in zemlja neskončni viri, toda onesnaževanje, zastrupljanje in druge okoljske težave to domnevo spodbijajo in največkrat z najhujšimi posledicami vplivajo ravno na najbolj uboge prebivalce našega planeta.

Revne skupnosti namreč ne premorejo ne sredstev ne tehnologije, ki bi jim pomagala rešiti okoljsko katastrofo, kot je denimo zastrupljena podtalnica. Dejavniki onesnaževanja lahko trajno vplivajo na razvoj malčkov in še ne rojenih otrok, starejšim in vsem ljudem z oslabljenim imunskim sistemom pa povzročijo najrazličnejše zdravstvene težave. Suša in močna onesnaženost zavirata rast posevkov in tako zmanjšujeta prihodek v poljedelstvu.

Dolžnost slehernega katoličana je govoriti o teh vprašanjih in iskati rešitev za izzive, s katerimi se soočajo ubogi in okolje na splošno. Kot katoličani dobro razumemo, kako je vse okoli nas ustvaril Bog, ki je ustvaril tudi človeka, s katerim želi imeti vzpostavljen odnos. Svet je ustvaril kot dar človeku, mi pa moramo biti njegovi skrbniki, saj brez sveta kot človeška bitja ne moremo živeti.

Izziv katoliškega nauka je prizadevanje za dobro človeka in obenem skrb za Božje stvarstvo. Skrb za okolje naj ne bi bila le še ena izmed dolžnosti dejavnega katoličana, ampak bi to moralo postati del našega vsakdanjega življenja. Izvrsten zgled za to predstavljajo samostanske skupnosti, ki živijo »v sozvočju z naravnimi zakoni, pridelujejo hrano za lastne potrebe, za pridelek sodelujejo z naravo, ob vsem pa jim ostane dovolj časa za molitev, tako osebno kot tudi v blagor vsega sveta«.

Molitev in odpoved določenim dobrinam človeku nista v pomoč le v duhovnem življenju, ampak koristita tudi pri odklopu od materialnih stvari, kar iz nas naredi okoljevarstvenike, ne da bi o tem sploh razmišljali.

Pomembno je, da imamo kot katoličani besedo v razpravah o okoljevarstvu, kajti številni predlogi sekularnih okoljevarstvenih skupin so v nasprotju z dostojanstvom človeške osebe. Ta je pogosto razumljena kot zgolj eden izmed dejavnikov v okolju, ni pa ji priznano, da je le človek ustvarjen po Božji podobi. Ta kratkovidnost lahko vodi v »rešitve«, ki ogrožajo človekovo življenje in dostojanstvo, denimo nadzorovanje števila rojstev.

S sodelovanjem v razpravi o varovanju okolja lahko Cerkev pomaga pri preprečevanju širjenja lažnih informacij in spodbuja predloge, ki ščitijo tako dostojanstvo človeka kot tudi okolje. Poleg tega ima katoliška Cerkev celosten pogled na svet, ki ga posvetnim glasovom v okoljevarstvu pogosto primanjkuje.

Cerkveni nauk in papeške okrožnice nudijo smernice, kako se lotiti reševanja okoljevarstvenih vprašanj in ob tem ohraniti spoštovanje do človeštva, kar bi lahko prenesli tudi na mednarodno politiko. V razpravi o podnebnih spremembah bi morali denimo temeljito razmisliti o tem, ali so naše okoljevarstvene skrbi povezane z moralnimi vprašanji, kot so pretirano potrošništvo, nespoštovanje človeškega življenja in izkoriščanje.

Mednarodna skupnost se od Cerkve lahko nauči tudi usmerjenosti v solidarnost in spodbujanja trajnostnega modela gospodarskega razvoja. Razvite države lahko s tistimi v razvoju delijo svoje tehnološko znanje in izkušnje ter nudijo podporo znanstvenim in gospodarskim raziskavam, s čimer bi občutno pomagale prebivalcem držav v razvoju.

Katoliški laiki, župnije in družine pa lahko veliko naredijo v skrbi za okolje - z okrepljeno molitvijo, izobraževanjem in iskreno oceno lastnega življenjskega sloga.

Povzeto po CNA
Foto: arhiv Družine (T.S.)