Ob sobotnem 10. vseslovenskem srečanju razvezanih v Cerkvi, ki bo v Šentjurju pri Celju, se mi zdi pomembno, da si priznamo nekaj, kar je del naše cerkvene resničnosti: ločujejo se tudi pari, ki so veljali za trdne, dejavne in »zelo katoliške«. Prav zato je šok pogosto še večji – za zakonca, otroke, sorodnike, prijatelje in tudi za župnijsko občestvo. Razveza ni samo pravna formalnost. Je razpad sveta, kakršnega je družina poznala, izguba odnosa, doma, varnosti, skupnih načrtov in sanj. Zato jo spremlja resnično žalovanje.

Ob ločitvi se pogosto razdeli tudi okolica: eni stopijo na stran moža, drugi žene. Od zunaj le redko poznamo vso zgodbo. Cerkev zato ne sme postati še eno prizorišče obtoževanja, ampak kraj, kjer se lahko resnica pove brez strahu, človek pa ostane sprejet.

V Cerkvi ne moremo preprečiti vsake razveze. Včasih je ločitev zaradi nasilja, zlorabe ali ogroženosti celo nujna. Lahko pa se odločimo, kakšna bo naša drža do oseb, ki ostanejo na pogorišču odnosa. Razvezani ne po...