Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Zakonca Rupena – pričevanje o spreobrnjenju in preizkušnji bolezni

Za vas piše:
Mojca Purger
Objava: 24. 04. 2021 / 04:35
Oznake: Družba, Duhovnost
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 26.04.2021 / 13:21
Ustavi predvajanje Nalaganje
Zakonca Rupena – pričevanje o spreobrnjenju in preizkušnji bolezni

Zakonca Rupena – pričevanje o spreobrnjenju in preizkušnji bolezni

Nataša in Ervin Rupena: »Sva spreobrnjenca in vere ne gojiva iz neke tradicije.«

Nataša Rupena: Ko sva šla s polnočnice, je Ervin rekel: »Bog je.« Te besede so se globoko vtisnile v mojo notranjost. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida



Nataša in Ervin Rupena sta zakonca s prav posebno življenjsko potjo. Oba sta odraščala v nevernih družinah, njuna skupna družina pa hodi za Jezusom. Na tej poti so se že večkrat soočili s preizkušnjami, ki so pripeljale do tega, da je Nataša pred letom in pol za dlje časa obležala. Ugotovila je, da gre pri njeni bolezni tudi za duhovni boj, zato je večkrat obiskala eksorcista. Svojo izkušnjo in tudi znanja, ki jih je zbrala v tem času, je zapisala v knjigi Vsega hudega – reši nas, o Gospod!

Oba prihajata iz nevernih družin. Kako sta se spreobrnila, sprejela vero?

Nataša: Jaz sem bila vedno močno proti Cerkvi, prav tako tudi družina, iz katere izhajam. Spomnim se, kako je moja nona nekoč nagnala župnika iz hiše, ko je prišel za božič blagoslovit. V mladosti sem bila upornica in sem padla v neprimerno družbo, živela čisto pogansko. Vse svoje sošolce v srednji šoli sem prepričevala, da Boga ni. Pri umetnostni zgodovini sem začela razmišljati, kdo je Jezus. Zaživela sem s tem vprašanjem, živela pa sem še po starem. Dokler nisem šla v Benetke na fakulteto.

V tistem času sem doživela stisko, ker sva se razšla s takratnim fantom. V svoji žalosti sem šla v eno od cerkva gledat neko sliko in takrat se je začela maša. Ostala sem pri maši, ne vem, zakaj, in pri njej se je zame zgodilo spreobrnjenje. Med posvečenjem darov sem videla Jezusa. Začela sem jokati in sem jokala vso mašo, tako da so po koncu maše gospe prihajale k meni, mi dajale robčke in me spraševale, ali potrebujem pomoč … Spoznala sem, da je Jezus tisti, ki sem ga iskala. Takrat sem rekla samo: »Ti si ta, ki te ljubim, ki te iščem.« Od takrat naprej nisem nikoli več podvomila, da ga ne bi bilo. Jezus je zame bolj resničen kot mi.

Ervin: Spreobrnjenje sem doživel ob Nataši. Ko sva začela hoditi, sem šel z njo k polnočnici. Prišel sem v cerkev in nisem imel pojma, kako to gre, čeprav sem »naredil« zakramente, da sem se lahko prvič poročil. Ko sem vstopil, sem čutil sprejetost. Doživel sem trenutek, ki se je potem nadaljeval, vedno laže sem obiskoval svete maše …

Nataša: Ko sva šla s polnočnice, je Ervin rekel: »Bog je.« Te besede so se globoko vtisnile v mojo notranjost.


Nataša Rupena je svojo izkušnjo bolezni in tudi znanja, ki jih je zbrala v tem času, zapisala v knjigi Vsega hudega – reši nas, o Gospod! FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Ko sta se poročila, nista vedela, da vaju čaka tako težka preizkušnja Natašine bolezni. Kako se je vse začelo?

Nataša: Po poroki otrok ni bilo dve leti. Želela sem si jih in hkrati me je bilo strah. Misel, da bi v mojem telesu rastel otrok, je bila zame travmatična. Takrat sva šla prvič na terapijo in to je bil tako bogat čas, iz katerega črpava še danes. Potem so prišli otroci: v enem letu in 20 dneh sem rodila tri otroke: punčko in dvojčka fantka. Čez noč sem se znašla s tremi majhnimi otroki, dvojčka sta imela vsak svoje težave, saj sta bila rojena pred rokom ... Doživljala sem veliko razdvojenost, ker se hčerki nisem mogla posvetiti tako, kot sem se ji želela, poleg tega sem doživljala še poporodno tesnobo.

Bolezen, ki me je pred letom in pol doletela, so povzročili notranji in zunanji dejavniki. Bila sem kronično utrujena, že odkar pomnim. Sploh ne vem, kaj pomeni živeti s polno energije. S porodi in ranim otroštvom otrok sem se precej izčrpala. Potem pa so v najinem podjetju prišle finančne krize, s tem tudi grožnje in potem propad … Notranji dejavniki so bile moje navezanosti, moja potreba, da bi bila odlična žena, mama, super uspešna delavka. Moje notranje rane, ki so me pogojevale, da se nisem mogla osvoboditi in zaživeti. Potem sem končno klonila.

Kje iščeta pomoč? Jo iščeta skupaj ali jo vi, Nataša, sami najdete?

Nataša: S to boleznijo sem ozavestila, da je to izključno moja bolečina in moja preizkušnja, ki je nihče drug ne more nositi. Takoj sem razumela, da je to načrt med menoj in Bogom. Ervin me je pospremil, kamor koli sem ga prosila, ker sama nisem mogla voziti, sama pa sem si poiskala ljudi, za katere sem čutila, da mi lahko pomagajo. Izbrala sem psihiatrinjo, ki me je spremljala in mi je bila v veliko podporo in pomoč. Poiskala sem si odlično psihoterapevtko. Imela sem ogromno strahov in nisem mogla normalno živeti. Spremljal me je moj spovednik, in ker se je izkazalo, da je moje stanje tudi posledica duhovnega boja, sem večkrat šla tudi k eksorcistu. To je bila tudi zame tako ekstremna rešitev za moje težave in tako na meji, da priznam, da me je bilo sram, celo pred mojim najboljšim prijateljem in možem – Ervinom.


Ervin Rupena: Pravkar sem bil v Exodusu 90 za moške. Vesel sem, da sem bil v tej skupini. Sicer mi je blizu jezuitska duhovnost. Včasih molim več, drugič manj. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Kako ste prepoznali, da ne gre za duševno bolezen, ampak duhovno?

Nataša: To opisujem kot duhovno, notranje mučenje. Občutek se ne more primerjati z ničimer drugim. Problem je, ko se simptomi začnejo mešati. Meni se je zdelo, da bom znorela, omedlela ali kar umrla. Najprej sem zaradi tega šla k zdravniku, nato k psihiatrinji, ampak se je na koncu izkazalo, da je šlo v velikem deležu za delovanje zla. Občutje je ena stvar, simptomi, kako se to pozna v življenju, v obnašanju, na telesu, pa so druga zgodba. Tako da včasih ni druge možnosti, kot da greš preverit. Če se kdo slabo počuti, si mora poiskati pomoč. Nekje je treba začeti in potem greš od vrat do vrat. Pot ti je dana zato, da Bog da svoje milosti in spoznanja.

Ervin, kje vi črpate vero in moč?

Ervin: Pravkar sem bil v Exodusu 90 za moške. Vesel sem, da sem bil v tej skupini. Dobivali smo se prek zooma. Sicer mi je blizu jezuitska duhovnost. Včasih molim več, drugič manj.
_ _ _

*Celoten pogovor si preberite v Naši družini (17/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*

Kupi v trgovini

Novo
Po ločitvi - možna pot svetosti
Osebna rast
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh