Odkritosrčna Belokranjca sta se kot laiška misijonarja lani odpravila v največjo južnoameriško državo, kjer sta pomagala sestram Hčeram Marije Pomočnice, salezijankam, v inšpektoriji Sao Paulo, kjer deluje tudi slovenska misijonarka s. Metka Kastelic. 

Maševal je ižanski župnik Janez Avsenik, ki kmalu odhaja v novo župnijo - v Višnjo Goro. FOTO: M. M. 

Najprej sta se 'uvajala' v skupnosti Itapevi/Recanto da Cruz Grande (zvezna država Sao Paulo), nato sta za štiri mesece odšla v Guarapuavo (zvezna država Parana), zadnjih pet mesecev pa sta svoje talente spet razdajala v Itapeviju. Z mašo na Kureščku sta se želela zahvaliti za vse darove in izkušnje zadnjega leta v Braziliji, po njej pa sta celo pripravila nekaj brazilskih jedi in tako košček tega, kar sta sama doživela v misijonu, delila z zbranimi pri Kraljici Miru. 

Nekaj fotoutrinkov z zahvalne maše na Kureščku:

Pred zahvalno mašo na Kureščku pa sta nam, na krilih nepozabnih vtisov, zaupala, česa sta se naučila od domačinov v Braziliji. »Treba je uživati v danem trenutku, pa naj bo pri delu, druženju, obedu ali pogovoru z ljudmi. Naj te ne skrbi za jutri,« poudarja Rajko. »Oni res tako živijo. Zanje je pomembno tukaj in sedaj,« dodaja Ana.

Župnija Guarapuava - obisk otrok v času misijonskega meseca oktobra, ko imajo katehezo. Imenujejo se mali misijonarji in prav tako obiskujejo družine. FOTO: Osebni arhiv

Česa sta se naučila o sebi?

Spoznala sta, da sta sposobno bistveno več, kot sta si sploh predstavljala. »Da bom recimo v tuji državi, v tujem jeziku in kulturi vodila kuharsko delavnico, si ne bi nikoli mislila ter da bom kuhala za tako veliko ljudi,« pravi Ana. Podobno razmišlja Rajko: »Loteval sem se stvari, ki jih doma nikoli nisem delal, recimo dela z lesom ali poučevanja otrok. Tam sva zagrabila in delala, kar koli je bilo treba. Nisem imel občutka, da ne znam ali ne zmorem.«

Rajko je po navdihu Svetega Duha izdelal ladjo (barko) iz odpadnega lesa. FOTO: Osebni arhiv

Poučevala angleščino, vodila kulinarične delavnice, … 

V Itapeviju, kjer so posamezni otroci vključeni v projekt - vodijo ga salezijanke, občina pa ga subvencionira - sta pomagala pri poučevanju otrok, kot so ure angleščine in književnost ter drugih oblikah izobraževanja. »Konec marca smo ob sredah začeli z večerno šolo za odrasle. Jaz sem jih poučeval angleščino, Ana je prevzela kulinariko, poleg tega so osvajali še znanje informatike in šiviljstva. Ob četrtkih pa je Ana izvajala kulinarične delavnice za otroke. Marca smo ostali brez kuharice, zato sva midva pripravljala še jutranje in popoldanske malice za približno 80 otrok, poleg tega pa še kosilo za okoli 15 zaposlenih,« pojasnjuje Rajko.

Rajko med tečajem angleščine za odrasle. FOTO: Osebni arhiv

Kulinarični tečaj za starejše – peka rogljičkov. FOTO: Osebni arhiv

Dvakrat tedensko pa sta s socialno delavko, enkrat Ana, drugič Rajko, napovedano obiskovala družine otrok, ki so prihajali na ta projekt, in jim prinašali donacije. »Z njimi smo se pogovarjali o otrocih ter njihovi vključenosti v projekt. Ob tem pa je bilo še veliko vzporednih dejavnosti, od kuhanja za duhovnike, ki so imeli duhovne vaje, priprave in krašenje prostorov za duhovne obnove in drugo.«

Obisk prve družine v okviru misijona skupaj z glavno sestro Paulo, ki obiskuje sestre salezijanke po celem svetu. FOTO. Osebni arhiv

»V Guarapuavi je bilo delo drugačno. Prav tako sva delala z otroki, nisva pa imela učnih ur in drugih 'šolskih' obveznosti. Jaz sem presajala rože, prala, likala, Rajko pa je kosil, pleskal, delal v delavnici in opravil katero od strojniških del.«

Otroci najboljši učitelji

Rajko je pred odhodom v misijon opravil 30-urni tečaj portugalščine, kar mu je prišlo zelo prav, »ampak brazilska portugalščina je precej drugačna kot portugalska portugalščina. Poleg tega pa je Brazilija ogromna država z veliko narečji,« razlaga Rajko in dodaja, da sta se največ naučila prek komunikacije z otroki.

Kulinarična delavnica z otroki, med drugim so pekli rižev narastek, ki so ga jedli prvič. FOTO: Osebni arhiv

Ana se ni obremenjevala z znanjem jezika. »Vedela sem, da je jezik živa stvar in bo že steklo. Najprej sva imela ob sebi sestro Metko in nama je ona vse prevajala, da bi lažje osvojila jezik in navade. Hvala Bogu za to. Nato pa sva odšla v Guarapuavo, kjer sva se največ naučila ob stiku z domačini, ko sva obiskovala ljudi po domovih. Ne bi se sicer hvalila s svojo portugalščino, da jo obvladam, a vsak dan sem se naučila novih besed in tako je šlo vseskozi bolje.«

Kuhanje za mlade, ki so imeli duhovni vikend. FOTO: Osebni arhiv

Bomo 'pojedli' Marijo?

Kmalu po njunem prihodu je bila zanimiva prigoda z mehko kokosovo sladico, ki jo je naredila ena od sester. Prinesla jo je na mizo in dejala: 'Zdaj bomo pojedli Marijo mole.'

Sladica 'Maria mole', kar v prevodu pomeni mehka Marija. FOTO: M. M

Fonetično pa se izraz 'mole' izgovori moli. »Midva takrat še nisva toliko obvladala portugalščine in sva se spraševala: 'Kaj bomo naredili z Marijo, jo bomo pojedli ali bomo molili?' (smeh) Izkazalo se je, da izraz 'mole' pomeni rahlo, krhko, zato se sladica imenuje 'mehka Marija'.«

Najlepši trenutek misijona

Za Ano je bila neprecenljiva izkušnja, ko sta spoznala indijansko skupnost na območju druge župnije, ki je tri ure vožnje oddaljena od Guarapuave. Zelo se je je dotaknila slovesnost, ki so jo obhajali skupaj z njimi na praznik Gvadalupske Marije, ki goduje 12. decembra. »Dogajanje je bilo zelo spontano in navzven skromno, a hkrati čutno. To se me je zelo dotaknilo, težko je to ubesediti. Tukaj sva zares izkusila misijonsko poslanstvo.«

Prvo srečanje z 'indijansko skupnostjo' v času duhovnih vaj. Skupaj z njimi pri sveti maši. FOTO: Osebni arhiv

Rajku pa je bilo zlasti všeč trimesečno obdobje od oktobra do decembra. Oktobra se je namreč začel misijonski mesec in takrat so obiskovali ljudi po hišah v Guarapuavi. »Zelo lepo so naju sprejeli in na ta način sva doživela pristen in neposreden stik z ljudmi. Niso imeli veliko, a so nam takoj ponudili skodelico kave ali kaj sladkega. Tudi pozneje, ko smo se srečali na ulici, so naju pozdravili in se zahvaljevali za naš obisk.«

Skupaj s sestrami iz skupnosti iz Sao Paula (Lapa), kjer sta bila večkrat, tudi zadnji teden pred odhodom v domovino. FOTO: Osebni arhiv

Prometne navade in dolgo čakanje

Njun največji izziv je bil prilagajanje življenja v skupnosti ter spoznavanje navad brazilskih navad. »Vozijo zelo hitro in izsiljujejo prednost. To je bilo zelo stresno. Obenem vse skupaj terja veliko časa. Na primer, ko smo šli k sveti maši, so tri ali štiri ure minile, kot bi mignil, a ne zaradi oddaljenosti ali dolge svete maše. Da ne govorimo o nakupih v večjih trgovinah. Povsod se zelo dolgo čaka.«

Ana in radovedna petletna deklica Maithe. FOTO: Osebni arhiv

Pogrešala domače, slovensko hrano in …

»Na lastni koži sva izkusila, kaj pomeni biti tujec. Saj so bili ljudje prijazni in topli ter so naju zelo lepo sprejeli, ampak pogosto občutiš, da si tujec. Najbolj sva pogrešalo domačo hrano in naše okuse, čisto naravo in zrak, občasno pa tudi mir,« na vprašanje, kaj sta najbolj pogrešala odgovarja Ana, medtem ko je bil Rajko še bolj jedrnat: »Pogrešal sem kvaliteto slovenskega življenja, od hrane, okolja in cest. Tega se Slovenci premalo zavedamo.«

Ana in Rajko s kipcem prvega brazilskega svetnika, ki je zavetnik kuharjev in sta ga dobila v dar ob odhodu iz misijona. FOTO: M. M.

Molitev k sv. Jožefu za pravo odločitev

Želja s. Metke in drugih odgovornih je bila, da bi podaljšala svojo misijonsko delo, pripoveduje Rajko: »Nato sva molila devetdnevnico k sv. Jožefu in nama je jasno 'povedal', naj se vrneva v domovino.« Ana k temu dodaja: »Izkušnja je bila vsekakor neizmerno lepa, a sva se po navdihu Svetega Duha odločila, da jo po slabem letu zaključiva. Vsaj zaenkrat. Ne veva pa, kaj naju čaka v prihodnje.«

Ana in Rajko med občudovanjem križa: »V 'težkih' trenutkih sva vedno vedela, čutila in se zavedala, da naju je Bog poklical v misijone in On vsekakor najbolje ve, kako se počutiva.« FOTO: Osebni arhiv

Ob zaključku našega pogovora se Ana in Rajko s hvaležnostjo v srcu spominjata vseh podpornikov, tako tistih, ki so ju podpirali v molitvah, kot tistih, ki so prispevali darove za misijon oz. misijone, kjer sta delovala.