Ta je do konca minulega leta izdala 35.782 odločb, status bivšega političnega zapornika je bil priznan v 20.236 odločbah, status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja je dobilo 13.568 žrtev, 1.823 oseb pa je dobilo status svojcev žrtev protipravnega odvzema življenja (nekdanji mladoletni otroci).

Bi lahko storili več? To vprašanje je bilo mogoče slišati na okrogli mizi, ki sta jo v ponedeljek, 18. oktobra, ob 25. obletnici sprejema zakona o popravi krivic priredila (gostitelj) Muzej novejše zgodovine Slovenije in Študijski center na narodno spravo, v uvodnem pozdravu pa ga je izrekel dr. Tomaž Ivešić, direktor študijskega centra. Odgovor je vsekakor pritrdilen, toda lahko bi bil tudi drugačen, saj primeri nekaterih drugih nekdanjih komunističnih držav kažejo, da so na tem področju naredili bistveno manj kot pri nas; dr. Ivešić je navedel primer Slovaške, kjer so šele nedavno sprejeli zakon, ki političnim zapornikom po letu 1948 dodeljuje simbolnih 1989 (letnica padca berlinskega zidu) evrov odškodnine.

Zakon iz jeseni 1996 popravlja krivice, ki so bile posameznikom povzročene s kršenjem temeljnih človekovih pravic in osebnih svoboščin.

A vrnimo se k zgodbi slovenskega vzpostavljanja tranzicijske pravičnosti, ki so jo predstavili dr. Milko Mikola, dr. Jože Dežman in Rok Šteblaj.
Zgodovinar dr. Milko Mikola je bil prvi vodja sektorja za popravo krivic in narodno spravo (leta 2005 je bil ustanovljen v okviru ministrstva za pravosodje), pred tem je bil nekaj časa član komisije za izvajanje zakona o popravi krivic; predstavil je zgodovinski pogled na sprejemanje zakona o popravi krivic, ki po njegovih besedah predstavlja zakonodajno prelomnico: če leta 1991 sprejeti zakon o denacionalizaciji, ki prav tako sodi v polje vzpostavljanja tranzicijske pravičnosti, popravlja premoženjske krivice, zakon iz jeseni 1996 popravlja krivice, ki so bile posameznikom povzročene s kršenjem temeljnih človekovih pravic in osebnih svoboščin.

Prav te krivice pa so najbolj razgaljale zločinsko naravo totalitarnega komunističnega sistema, zato so si režimski zagovorniki prizadevali, da bi doseg in izvajanje zakona čim bolj omejili. To se je kazalo na več ravneh: zakon je brez preambule, ki bi pojasnjevala, zakaj je sploh potreben in kaj je njegovo ozadje; nosi naslov, iz katerega ni v ničemer razvidno, kdo je povzročitelj krivic, ki jih popravlja; v prvo sestavo komisije za izvajanje zakona so bili imenovani ljudje, ki so se delali dobesedno norca iz žrtev (za prisilno preseljene iz obmejnih področij z Avstrijo in Italijo na Kočevsko je denimo neki zgodovinar dejal, da jim ni bilo nič hudega, saj so bili tako rekoč na dopustu na svežem kočevskem zraku; resnica pa je bila seveda ta, da so bili preseljeni v strahotno bedne razmere, zaradi katerih so številni starejši preseljenci umrli).

Šele po letu 2000 (z vlado dr. Andreja Bajuka), zlasti pa po zaslugi ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma v mandatu 2004–2008 je komisija svoje delo postavila na drugačne temelje, ki so slednjič omogočili izdajo skoraj 36.000 odločb, ki so po eni strani omogočile izplačilo (skromnih) odškodnin, po drugi strani pa (kar je pomembnejše) rehabilitacijo žrtev in vrnitev njihovega dobrega imena. Ob tem je pri komisiji iz prispelih vlog in spremljevalne dokumentacije nastal neprecenljiv pričevanjski arhiv, mimo katerega ne more noben resen raziskovalec slovenske totalitarne preteklosti. Prav dr. Mikola je veliko tega gradiva uredil in pripravil za javno objavo v petih obsežnih zbornikih.

Več o okrogli mizi in nastopih dr. Jožeta Dežmana in Roka Šteblaja v tiskani izdaji Družine