Ga. Emilija, naj vas kar takoj potolažim: nič niste storili narobe. Naj to nekoliko razložim. Oba navedena primera dajeta priložnost, da ponovno obnovimo nekatera pomembna dejstva o zakramentu bolniškega maziljenja.

Začnimo z drugim primerom, ker problematiko, ki jo izraža, najpogosteje srečamo. Da zakramenti niso potrebni, je običajno prepričanje nevernih ali tistih z oslabelo vero. Kdor veruje v Kristusa in da v vseh zakramentih deluje poveličani Kristus sam, in sicer po obrednem delovanju Cerkve, ne bo nikoli menil, da niso potrebni. Kako bi za kristjana bilo delovanje Boga nepotrebno? Nasprotno, verniki si ga želimo!

Če za zakrament bolniškega maziljenja verujemo, da se v njem Kristus »dotika« konkretnega bolnika, podobno kot se je bolnikov dotikal, ko je še živel zemeljsko življenje, potem bomo storili vse, da bi se lahko dotaknil vsakega resno bolnega človeka. Pri mnogih kristjanih pa obstaja bojazen, da bo bolan človek narobe razumel obhajanje zakramenta, namreč da prinaša smrt....