Takrat si ni mogel nihče misliti, da bo dve leti pozneje Gavrilo Princip v Sarajevu ustrelil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in sprožil svetovno vojno, v kateri bodo šle na dno morja številne ladje, ne samo vojaške. Eden najbolj smrtonosnih napadov se je zgodil v petek, 7. maja 1915, ko je nemška podmornica U-20 potopila britansko potniško ladjo Lusitania.

Konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja sta bila zlata doba velikih potniških ladij.

Konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja sta bila zlata doba velikih potniških ladij. Velika Britanija je leta 1899 splovila 215 metrov dolgo prekooceanko Oceanic, štiri leta pozneje 222 metrov dolgo ladjo Baltic, leta 1906 pa še 240 metrov dolgi sestrski ladji Mauretania in Lusitania.

Prva vožnja

»Prebivalci mesta in okolice so obračali danes vso svojo pozornost na dogodek, ki se smatra za mejnik nove dobe – odhod velikanskega parnika Lusitania, največjega atlantskega parnika, ki danes nastopi svojo prvo vožnjo proti New Yorku. Parnik je bil zgrajen z namenom, prekositi ne samo hitrost ostalih parnikov družbinih, ampak tudi nemške parnike. Do stotisoč ljudi se je zbralo ob pristanu. Ko se je ogromni parnik jel premikati, je začela množica kričati in vriskati, a vmes so brlizgale parne piščali mnogih tovarn na morskem obrežju,« je vzdušje v Liverpoolu ob prvem odhodu Lusitanie čez Atlantik opisal list Amerikanski Slovenec.

Lusitania, ki so jo nekateri imenovali »kraljica oceana«, je naslednje leto osvojila modri trak za najhitrejšo plovbo čez Atlantik. V smeri vzhod-zahod ga je preplula v malo manj kot štirih dneh in dvajsetih urah.

Nemško opozorilo

Na začetku prve svetovne vojne je Velika Britanija uvedla pomorsko blokado Nemčije, ta pa je začela s podmornicami napadati preskrbovalne poti med Severno Ameriko in britanskim otočjem. Zaradi nevarnih razmer so mnoge potniške ladje nehale voziti čez Atlantik, druge so začeli uporabljati za prevoz vojakov in ranjencev, tretje so opremili s topovi in jih spremenili v pomožne križarke. Lusitania pa je ostala v civilni službi, vendar je imela posadka natančna navodila, kako naj se izogne podmornicam.

Lusitania pa je ostala v civilni službi, vendar je imela posadka natančna navodila, kako naj se izogne podmornicam.

Orjaška ladja, ki je lahko na krov sprejela 2.200 potnikov in 850 članov posadke, v njenih skladiščih pa je bilo prostora za 7.000 ton premoga, je 24. aprila 1915 iz Liverpoola srečno prispela v New York. Ob tej priložnosti je nemško veleposlaništvo v ameriških časopisih objavilo opozorilo, da je plovba z njo zaradi vojnih razmer zelo tvegana. Parnik je kljub temu 1. maja zapustil newyorško pristanišče in odrinil na 202. potovanje čez Atlantik. Prvi dnevi na morju so bili mirni, v bližini irske obale pa je začela živčnost naraščati, saj so nemške podmornice na tem območju potopile že več ladij.

Bela črta

Zgodaj popoldne 7. maja so potniki na krovu Lusitanie nenadoma zagledali belo črto, ki se je približevala ladji. »Sledil je strašen pok, ladja se je pretresla in se je pričela obračati upajoč, da privozi na obrežje, a zadel jo je drugi torpedo. Ladja se je hitro nagnila na stran, potopila se je v 20. do 25. minutah po prvi eksploziji. Čolnov na levi strani ladje niso mogli izpustiti v morje, ker je parnik ležal na strani. Nekateri mornarji so en hip videli podmorski čoln, ki je pa hitro izginil pod vodo in se ni več pokazal.

Vsi rešenci pričajo, da so se potniki in mornarji pri vkrcavanju v čolne obnašali izredno mirno.

Vsi rešenci pričajo, da so se potniki in mornarji pri vkrcavanju v čolne obnašali izredno mirno. Ženske in otroke so pustili prve v čolne. Ko se je potopil parnik, je potegnil za seboj v vrtinec pet čolnov. Predno se je parnik potopil, jih je veliko poskakalo v vodo, a vrtinec jih je potegnil za seboj izvzemši tistih, ki so se oprijeli razbitih kosov ladje,« je v ponedeljek, 10. maja 1915, poročal časnik Slovenec.

Velikansko ogorčenje

»Novo, strašno žrtev je zahtevala sedanja vojna, žrtev, ki je podobna oni, ki so jo zahtevale naravne sile ob prvi vožnji veleparnika Titanic,« je še zapisal Slovenec. Primerjava je bila upravičena: Titanik je v globino potegnil okrog 1.500 ljudi, Lusitania pa 1.198 (rešilo se je 761 potnikov in članov posadke). »Nemška tolovajstva na morju. Ogorčenje amerikanskega naroda je velikansko in vse zahteva takojšnje akcije,« pa je zapisal Glas naroda, list slovenskih delavcev v Ameriki. Napad podmornice U-20 je povzročil veliko razburjenja in je bil eden od povodov za vstop ZDA v prvo svetovno vojno.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (04/2025).