Ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja ni bila zgolj nepietetna posledica impulzivne arogance, temveč logični sad premišljenega prizadevanja za vzdrževanje prevlade nekega pogleda na bližnjo preteklost v javni sferi. Brž so se pojavile predvidljive pripombe, ki so postale del nereflektiranega samoumevnega mnenja mnogih; pripombe, ki so vsaj toliko zlajnane, kot so nezmožne zdržati kritiko: »Spominski dan ljudi razdvaja in jih namesto k dejanskim problemom usmerja v preteklost. Izhaja iz revanšističnega resentimenta in služi ideološkemu boju. Tragične dogodke se namenoma izrablja za odvračanje pozornosti od vsakokratnih konkretnih problemov 'desnih' strank, ki hlinijo pieteto: za žrtve komunizma jim sploh ni mar. Nikakor ne želijo pomiritve, temveč nasprotno, ljudi namenoma razdvajajo in ustvarjajo razkol; razvnemajo čustva, da tako mobilizirajo svoje volivce.«

Mojstri »ideološkega boja« to sintagmo uporabljajo, kot da gre za nekaj podlega,...