Župnijska in romarska cerkev Marijinega rojstva nad Homcem. FOTO: Jožef Pavlič

S tem namenom so začeli na ponedeljek po beli nedelji romati na bližnji homški osamelec, na katerem so pobožni predniki leta 1419 postavili prvo cerkev, sedanjo Marijinega rojstva pa leta 1728; 1. avgusta 1761 jo je posvetil goriški nadškof Mihael Karl Attems. To potrjuje spominska plošča ob vhodu v cerkev.

Kapelica lurške Marije na poti k cerkvi. FOTO: Jožef Pavlič

Posebnost cerkve je samostojni zvonik, v njej pa Marijina milostna podoba, ki jo je naslikal slikar Leopold Layer, kip, ki ga ob posebnih slovesnostih nosijo v procesiji, ter izredna arhitektura svetišča.

Staro znamenje Križanega ob poti iz Šmarce. FOTO: Jožef Pavlič

H cerkvi vodi več poti, večina »romarjev« se danes pripelje do parkirišča pri mrliških vežicah, od koder jih čaka še strm vzpon do same cerkve. Najlepša pot vodi do nje po gozdu od vznožja hriba, ki naj bi ga po legendi sem naplavila voda, ko je odteklo kamniško jezero. To je kar težko verjeti ob velikosti hriba, a legenda je legenda, ji verjemi ali pa tudi ne.

Tukaj počiva veliki operni pevec Jože Gostič. FOTO: Jožef Pavlič

Z avtomobili so se večinoma tudi tokratni ponedeljek po beli nedelji pripeljali romarji iz komendske župnije in tako izpolnili obljubo prednikov. Med vzponom do cerkve jih je pozdravljalo pritrkavanje komendskih pritrkovalcev v zvoniku, na začetku maše pa homški župnijski upravitelj Tadej Ložar. Somaševanje je vodil novi komendski župnijski upravitelj p. Cristian Balint. Tokrat je prvič družno romal s Komendčani na Homec. Ob koncu maše je pred izpostavljenim Najsvetejšim zmolil litanije Matere Božje in romarje blagoslovil.

Čemažarjeva freska na severni strani zvonika. FOTO: Jožef Pavlič

Na koru so peli komendski cerkveni pevci iz dveh nedeljskih zborov: tistega, ki poje pri jutranjih mašah v cerkvi sv. Petra, in onega, ki poje pri »deseti maši«.

Kip homške Marije. FOTO: Jožef Pavlič

Župnijski upravitelj Ložar je v govoru med mašo številne komendske romarje vprašal: »Zakaj smo danes tukaj?« In kar sam odgovoril: »Da se bomo Gospodu zahvalili za vse, kar nam daje; da smo krščeni. Zahvalili se mu bomo za zemeljske darove, za domovino Slovenijo; tudi za to, kar nam je bilo težkega prizaneseno. Gospoda in Marijo bomo prosili za varstvo pred naravnimi nesrečami.«

Župnijski upravitelj Tadej Ložar pozdravlja romarje iz komendske župnije. FOTO: Jožef Pavlič

Pri tem je omenil moža, ki je ob lanskoletnih avgustovskih poplavah trepetal pred tem, da mu bo voda vse odnesla. Priznal je, da je poskušal moliti, a ni mogel tako, kot bi si želel, je hotel. Spomnil se je babice, ki mu je priporočala: »Moli takrat, kot lahko!« To je komendskim romarjem priporočil tudi dušni pastir Ložar.

Silva Štefančič je prebrala prošnje; ob njej komendski župnik p. Cristian Balint. FOTO: Jožef Pavlič

»Danes smo se tukaj zbrali,« je nadaljeval župnijski upravitelj Ložar, »da bomo, ko bo prišlo kaj težkega, od Gospoda in Marije izprosili duhovno moč, da bomo prestali to preizkušnjo, ne bomo obupali, bomo znali osmisliti težke trenutke v svojem življenju.«

Slikovit opis svetišča nad Homcem. FOTO: Jožef Pavlič

Številni romarji iz komendske župnije so temu namenili posebne prošnje že med mašo in po njej.

Simboličen Božji grob. FOTO: Jožef Pavlič

Ogledali so si lepo romarsko cerkev, se ustavljali ob nagrobnikih znamenitim možem, med katerimi je bil operni prvak pevec Jože Gostič, družina Naglič in drugi. Uživali so v krasnih pogledih na s snegom pokrite bližnje in daljne vršace Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijcev in na vasi in cerkve v domači župniji. Božal jih je prijeten topel vetrič, kar je neobičajno za ta čas, prej močan hladen veter, kdaj tudi v obraz bijoč dež. Tokrat je bila že prava pomlad z visoko travo, ozelenelim grmovjem, deloma tudi listavci. Merilec temperature je še po osmi zvečer kazal kar 19 stopinj Celzija.

Homški župnijski upravitelj Tadej Ložar je romarje vabil k redni molitvi. FOTO: Jožef Pavlič

Težko se je bilo posloviti od homške Marije in prijaznega romarskega svetišča, se vrniti v dolino in domov. Vrnitev so lajšale spodbudne misli župnijskega upravitelja Tadeja, lepo petje komendskih cerkvenih pevcev in upanje, da bosta Gospod in homška Marija pomagala, ko bo to najbolj potrebno. Velikokrat je, saj sicer ne bi bilo toliko romarjev. S prošnjami, da ne bi bili obvarovani le naravnih nesreč, ampak že hujših, ko trpi telo, še bolj pa duša.