Foto: Tatjana Splichal

Državno prvakinjo na razdalji 3000 metrov z zaprekami smo zmotili med pripravami na evropsko prvenstvo, ki je bilo v Berlinu. Maruša je na ekskluziven pogovor za #najst prišla v družbi svojega fanta Mateja, s katerim sta se spoznala kje drugje kot na tekaški progi.

Zakaj atletika? Kdo te je navdušil?

Vse skupaj se je zgodilo povsem naključno. Trenirati sem začela v 1. razredu osnovne šole. Trenirala je moja sošolka, njena mama je bila v Grosupljem trenerka, treniral je tudi moj brat. Na začetku me niti ni veselilo, treningi so bili bolj igra, ampak ko sedaj razmišljam, je tako bolje. Veliko smo se igrali tudi med dvema ognjema, nogomet, kar mi ni bilo všeč, zato sem vmes za nekaj časa celo opustila treninge.

Kaj te je vrnilo?

Ker je brat še vedno treniral in sem se preizkusila na enem izmed klubskih krosov ter zmagala, me je to spet potegnilo nazaj. Res predana atletiki sem postala šele potem, ko so se začela mladinska tekmovanja, v srednji šoli. Takrat sem tudi prvič potovala na tekme mlajših mladink v Moskvo, Singapur. Torej to, zraven pa seveda tudi dejstvo, da sem videla, da sem res lahko zelo dobra.

Vsaka dodatna zmaga ti je najbrž dala novega elana.

V tretjem letniku srednje šole sem zamenjala klub in pričela s treningi v Ljubljani. Prišla sem v skupino s fanti, ki so me še dodatno spodbujali, me na treningih »vlekli« naprej. No, takrat sem v atletiki in premagovanju same sebe resnično začela uživati.

Celoten članek si preberite v reviji »Najst.