Vsi pari, ki smo se cerkveno poročili, smo se prej udeležili neke oblike priprave na zakon. Ta je pomembna, saj nam pomaga odpreti določene teme in razmislek o življenjskih situacijah, še preden se te zgodijo. Tako se bolje spoznamo in se do neke mere na te situacije pripravimo.

Toda prav nikogar ni, ki bi se lahko vnaprej pripravil na vse izzive v zakonu. Nekateri pari se z njimi srečajo kmalu po poroki, ko med seboj trčijo karakterne razlike in različne navade. Z razdalje nekaj let je prepirček o »pravilno« oz. »napačno« obešeni kuhinjski krpi naravnost bizaren, kajne? Pridejo pa tudi težji izzivi, če ne prej, z otroki. Vzgoja otrok v zakoncih lahko odpre nezaceljene rane, neuresničena pričakovanja, sooči nas z lastno nemočjo in ranljivostjo. Še težja je preizkušnja, ko otrok ni. V nekem trenutku se vsak par zave, da se dober odnos ne zgradi sam po sebi.

»Malo potrpeti« ne vzdrži (več)

Nekatere to spoznanje tako prestraši, da že na tej točki naredijo križ čez zakon. V zadnjih dveh de...