Ob prihodu na Brnik so številni potniki opisovali napete trenutke, ki so jih doživljali med zaostrovanjem razmer, pa tudi dolgo in naporno pot do Slovenije. Med njimi so bile številne družine z otroki.

Od počitnic do evakuacije: »Videli smo rakete in dim«

Med evakuiranimi je bil tudi mladi Patrik, ki je v Dubaj potoval z družino. Dopust se je hitro spremenil v stresno izkušnjo, ko so v bližini opazili eksplozije.

»Naslednji dan smo zagledali rakete v zraku in dim. Videli smo, da so rakete, ker so eksplodirale,« je povedal in dodal, da so nato ves čas spremljali novice in poskušali ugotoviti, kaj se dogaja. »Naslednji dan, mislim, da ob dveh zjutraj, smo dobili sporočilo, da se moramo evakuirati. Šli smo ven iz hotela in tam čakali približno dve uri. Nato smo se vrnili v hotel in zaspali, vendar so nas zjutraj znova prebudile rakete,« je opisal dogajanje za 24ur.

Strah so občutili tudi drugi potniki. Eden izmed njih je za Dnevnik na RTV SLO opisal: »Lahko bi rekli, da smo bili varni, a ko ti nad glavo poka, se ne počutiš varnega. Izkušnja niti približno ni bila prijetna.« Eden izmed potnikov je bil pet kilometrov oddaljen od ameriške ambasade: »Blizu nas je kar nekajkrat močno počilo. Dron je zadel ameriško ambasado.«

Z dojenčkom na naporni evakuacijski poti

Evakuacija je bila za mnoge dolga in naporna. Jan, ki se je domov vračal z 11-mesečnim otrokom, je povedal, da je pot trajala več kot 27 ur. »Bilo je zelo naporno. Otrok je star 11 mesecev, ravno v takem obdobju, ko ni pri miru in hitro postane nemiren. Če ni bilo kaj po njegovo, je jokal. Že tako sva bila s partnerko z živci na trnih, potem pa je še malček to čutil. Partnerka je skoraj doživela živčni zlom, jaz pa prav tako. Sploh nisva več vedela, kaj naj sama s sabo in kaj naj z njim,« je opisal za 24ur. 

Kot je omenil, so v Dubaju naredili spletno skupino, kjer se je 15 potnikov med seboj povezalo in so si na takšen način med seboj pomagali. »Na srečo smo bili na prvi evakuacijski poti skupaj z zelo prijaznimi ljudmi, ki so nam pomagali z otrokom. Če ne bi bilo tega, bi verjetno zdaj potreboval pomoč.«

Da je bila pot z avtobusom katastrofalna in naporna, je opisal še eden izmed potnikov: »Tri ure smo se vozili do meje, potem štiri ure čakali na meji, kovčke dali ven, šli skozi pregledovanje in nato še štiri ure vožnje do Omana. Nato pa še cel dan čakanja, kam bomo sploh šli.«

Tudi nekoliko starejši otroci so težko prenašali dolge poti in čakanje. Eden izmed njih je za RTV SLO povedal, da na letalu sploh ni mogel spati. »Na prvem letalu sem bil buden, nisem spal. Potem smo tri ure čakali, ker so tankali,« je povedal deček. 

Svojci v skrbeh, nato ganljivi objemi na letališču

Napete dni so preživljali tudi svojci v Sloveniji, ki so zaskrbljeno spremljali razmere in čakali na vrnitev bližnjih. »Ves čas je bilo napeto, ves čas smo bili z njimi v stikih,« je povedala ena izmed sorodnic na letališču.

Ob prihodu so bila čustva zelo močna. Prijatelji, znanci in sorodniki so bili presrečni, da so se lahko ponovno objeli in da so nekateri lahko svoje vnuke ponovno držali v naročju.

Olajšanje ob vrnitvi v domovino

Čeprav so se potniki na poti soočali z negotovostjo in utrujenostjo, so ob prihodu v Slovenijo občutili predvsem olajšanje. »Dober občutek je, da smo končno na domačih tleh,« je povedala ena izmed evakuiranih potnikov. Nekateri so se zahvalili tudi slovenskim oblastem za pomoč pri organizaciji evakuacije. 

Po prihodu na letališče so potnikom pomoč nudili tudi pripadniki civilne zaščite, Rdečega križa in drugih služb, ki so zagotavljali psihološko podporo in pomoč utrujenim popotnikom.

Čeprav se je za več sto Slovencev pot končala srečno, pa pristojni opozarjajo, da evakuacije še niso povsem zaključene. Nekateri slovenski državljani so še vedno na območju Bližnjega vzhoda, zato država nadaljuje prizadevanja, da jih čim prej varno pripelje domov.