Zdenko Rot se je rodil 22. avgusta 1925 v Rakitni. V družini je bilo osem otrok. Živeli so lučaj od baročne cerkve sv. Križa. Imeli so srednje veliko po­sestvo, z vrtom okrog hiše, sadovnjakom, njivami in goz­dovi, ki so bili glavni vir dohodkov. Vsak košček zemlje je bil obdelan, sejali so žita in sadili krompir, travniki so bili pokošeni. Imeli so nekaj živine.

Vlak za partizane na Drenovem Griču

Leta 2010 je založba Modrijan izdala knjigo Leta izgubljene mladosti, v kateri so objavljeni dnevniški zapiski domobranca Zdenka Rota iz Rakitne. Zapisi, ki segajo v čas od leta 1942 do 1948, so pomemben zgodovinski vir, saj je v njih veliko tistega, kar v »navadnih« arhivih na obstaja. Rotov dnevnik se začenja 12. julija 1942, v času, ko se je zaradi partizanskih akcij in nasilja na tako imenovanem osvobojenem ozemlju na Dolenjem in Notranjskem začela povračilna italijanska ofenziva (seveda ni šlo za osvoboditev, ampak za nasilno zasedbo komunistične paravojske »praznega« ozemlja, ki ga ni nihče oblastno zasedal in branil). Takrat so partizani poskušali »mobilizirati« domače prebivalstvo: »Vsi od 16. do 45. leta« so se morali zglasiti »popoldne ob pol šestih«, da bi potem za partizane z Drenovega Griča nosili pakete s soljo, cigaretami in vžigalicami, obleke ter živila. Partizani so namreč poln vagon teh »dobrot« dobili od Italijanov v Ljubljani. Še prej so na železniški postaji na Drenovem Griču umorili tamkajšnjega postajenačelnika, da so potem vagon lahko postavili na stranski tir in ga nemoteno praznili (7. julija 1942 so partizani umorili načelnika železniške postaje na Drenovem Griču pri Vrhniki Franca Tarkuža in njegovo ženo, vir: Janko Maček, Okupatorji in komunisti, oboji so pobijali Slovence, Zaveza, štev. 51, dec. 2003, str. 21). Že desetletja nas »učijo«, da partizani (in komunisti) niso z nikomer kolaborirali, da so bili (samo) NOB borci, kolaboranti in kar je še drugih slabšalnih izrazov pa da so bili drugi, ki da so jih oni samo uničevali. Skratka do konca zlagani svet.

Ljudje med komunisti in okupatorjem

Okoli 150 ljudi je tri noči nosilo tovore v gozd. Zadnjikrat so proti jutru za njimi že začele padati granate. Naslednji dan so Italijani obkolili Rakitno, niso pa se spustili v vas, ampak so ostali na položajih nad vasjo. Šele v petek, 17. julija 1942, je italijanski okupator prihrumel z vseh strani ter preiskoval, premetaval in pokradel je, kar se je dalo. Pobrali so legitimacije, jih na novo zaznamovali in nato vrnili. Tisti dan so Italijani ubili Toneta Kržiča (Jeršinovega), Venancija Rota, brate Tavželj – Janeza, Tineta in Vinka, Franca Petelina in Ivana Kržiča. Čez dva dni so ustrelili še Jožeta Vidmarja, Jožeta Grmeka, Jožeta Tavžlja in Ivana Mikuša. Precej fantov so odpeljali v internacijo, ne­kaj na Rab, nekaj v Gonars. Večina se je vrnila, ko so se izo­blikovale vaške straže, ki so potem s patruljiranjem zagotavljale vašča­nom mirno življenje.

Vendar je Rot hitro končal s pisanjem dnevnika, saj je zapis 19. julija zadnji v letu 1942. S kratkimi zapiski je pričel spet z novim letom 1943. Vse do velike noči leta 1943 se je ukvarjal s šolskimi obveznostmi na srednji šoli na Rakovniku, zato je v dnevniku le nekaj sko­pih zapisov, ki so večinoma nastali med prazniki, ko je pri­hajal domov. Njegovo zapisovanje je pošteno: zapi­soval je predvsem to, kar je sam videl oz. doživel, tisto, kar pa je slišal, pa je tako tudi zapisal. Od tega, kar je slišal in potem zapisal, je le malo takšnega, da danes ne bi vedeli, da se ni zgodilo.

Domobranci, drugi je Potočar, tretji Mrvič, sedijo Zdenko Rot, Anton Jordan in Janez Korbar. VIR: knjiga

Obrambni odgovor na partizansko nasilje

Prva žrtev partizanov v domačem kraju je bil Tone Kr­žič, po domače Šmitov, drugi Tone Bezek, ki je bil star sedemnajst let. Septembra 1943 je kapitulirala Italija in italijanska po­sadka je pustila vse orožje in strelivo. Vzeli so ga vaški stra­žarji, ki so se s stražarji iz Svetega Vida in Borovnice pridružili domobrancem. Zdenko Rot se je domobrancem pridružil sredi decembra.

Čeprav sam direktno o tem ne piše, pa se tudi iz teh dnevniških zapiskov vidi, kako se nastanku in obstoju protirevolucije (vaških straž in domobrancev) ni dalo izogniti. Partizansko nasilje oz. komunistična revolucija sta leta 1942 in potem leta 1943, še posebej po italijanski kapitulaciji, sistematično uničevali svoje domače politične nasprotnike. Ti so imeli le eno možnost: da se začnejo pred tem nasiljem braniti. To pa se ob prisotnosti okupatorja ni dalo drugače, kot da so si hrbet pred njim zaščitili z neke vrste sodelovanjem. Takšno sodelovanje, kot je bilo v Sloveniji pa seveda ni imelo nič skupnega s kolaboracijami po drugih evropskih državah, saj tam niso nikjer komunisti (partizani) sistematično in »na debelo« ubijali svojih notranjih političnih nasprotnikov.

Umik v Italijo – in Argentino

Z letom 1943 so Rotovi dnevniški zapisi postali redni. Njegove beležke so sicer faktograf­ske: pohode, boje in najrazličnejše okoliščine je morda za­pisoval le, da se jih bo v prihodnje spominjal. Zdi se, da ni pisal, da bi drugi brali za njim.

Po pridružitvi domobrancem 14. decembra 1943 je nekaj časa vadil vojaške veščine v Ljubljani. 11. januarja 1944 je bil dodeljen posadki v Grosupljem, 26. maja v Šmarje-Sap, 25. oktobra je bil nad Višnjo Goro ranjen v roko in nogo, zdravil se je v bolnišnici v Ljubljani, sredi decembra pa se je vrnil v enoto v Grosupljem. Zapiski od novega leta do 12. marca 1945 manjkajo ali pa jih ni zapisoval. V tem času so ga premestili v Postojno, od tam pa se je z drugimi domobranci 27. aprila preko Vipave in Gorice umaknil v Italijo. Preko Palmanove, Mestr in Visca je prišel do Rima, kjer je živel dobro leto.

Živel je v vojaških taboriščih, obiskoval taboriščno gimnazijo, polagal izpite, dozoreval, občasno se ga je lotevalo domotožje. O domačih razmerah ni bil dobro seznanjen. Januarja 1946 se je še vedno spraševal, kaj se je zgodilo z bratom Jožetom. Ni vedel, da so ga komunisti umorili med povojnimi pomori. Pri Angležih je dobil službo, v glavnem je stražil pomembne objekte. Razmišljal je o odhodu v ZDA, o dru­gi službi, ugibal je o možnosti študija (spraševal se je o duhovniškem poklicu, saj je bil globoko veren). Njegova pripadnost slovenskemu narodu je bila odločna, podobno njegov odnos do komunizma.

Slutil je, da je »vse izgubljeno«

Sredi leta 1947 se je z drugimi Slovenci vkrcal na ladjo, ki je begunce odpeljala čez ocean. Po petindvajsetih dneh so pri­pluli v Buenos Aires. Tam je prišel v stik s Prekmurci in rojaki z Rakitne, menjal je službe in stanovanja ter končno dobil službo v steklarni, kjer je delal do upokojitve. V dnevniku je omenil tudi Jožico, bodočo ženo. Kot je zapisal njegov mlajši brat Peter Rot v spremni besedi, je mlajša Jožica Štancer imela nekoliko drugačno zgod­bo: rodila se je v Mariboru, med vojno se je njena druži­na preselila v Ljubljano, po vojni v taborišča v Avstriji in Italiji, kasneje pa je emigrirala v Argentino.

Zapisi v dnevniku v letih 1947 in 1948 imajo večje ča­sovne presledke, postajajo pa daljši. 27. april 1945 mu je bil po­memben datum. Spomnil se ga leta 1946, 1947, 28. aprila 1948 pa je zapisal: »Včeraj je minilo tri leta, odkar smo se začeli pomikati iz Postojne proti Gorici v upanju, da se čez nekaj tednov vrnemo.« Slutil je, da je »vse izgubljeno, vse poko­pano«. Dvomil je o tem, da bo še kdaj videl domovino, a hrepenenje po njej v njem ni ugasnilo. Tu se dnevnik konča. Zadnji zapis je na sveti večer leta 1948.

Opisoval je mikro okolje posameznika

Potem si je v Argentini ustvaril dom, družino, v bližini je živelo nekaj njegovih soborcev (Novljan, Boštjančiča, Brulca ...). Nastala je Slovenska vas in društvo, kamor je hodil na prireditve, na klepet in šahirat s soborci (Jožetom Čampo, Slavkom Revnom, Stanetom Kuncem); pa tudi župnija, v katere cer­kev je hodil k maši in drugim obredom. Veselil se je petih sinov in hčere, skoraj dvajsetih vnukov in že nekaj pravnukov. Slovenijo je po vojni z ženo obiskal trikrat. Prvič v še negotovem času leta 1986, nato pa še dvakrat.

Kljub temu, da so Rotovi zapiski na videz skopi, pa so z današnjega zornega kota izjemno dragoceni. Razen kakšne izjeme je vse zapisal še isti dan, zato so zapisani podatki zelo zanesljivi. Rot je pisal predvsem o tistem, česar v arhivskih dokumentih, ki veljajo za primarni zgodovinopisni vir, navadno ni: o na videz drobnih dogodkih posameznika in njegovega mikro okolja, ki pa so nadvse pomembni za razumevanje medvojnega dogajanja.

Domobranci, drugi je Potočar, tretji Mrvič, sedijo Zdenko Rot, Anton Jordan in Janez Korbar. VIR: knjiga

Napačna terminologija

Knjiga je opremljena z opombami, ki sta jih napisala Andrej Rot in Mitja Sunčič. Gre za dragocene podatke, ki so dnevniške zapiske »nekega navadnega« (domobranskega) vojaka oz. samo knjigo pomembno obogatili. Kot pa je to v Sloveniji pogosto v navadi, v opombah moramo brati nekatere izraze, ki so si jih že med vojno izmislili komunisti, po vojni pa jih je uporabljala komunistična publicistika zato, da je čim bolj zameglila stvari in ožigosala političnega nasprotnika. Nujno jih moram nekaj omeniti. Na strani 26 (in potem v nadaljevanju) je pisec opomb za vaške straže uporablja termin MVAC, kar pa je izrazito tendenciozno (slabšalno). Takrat, med vojno, je šlo za vaške straže in tako se njihovi pripadniki imenujejo še danes. MVAC je bil italijanski tehnicistični izraz. Zaradi teh dveh razlogov je uporaba termina MVAC napačna in do žrtev komunističnega nasilja krivična.

»Državljanska vojna«, ki je ni bilo, bila je obramba pred nasiljem

Na strani 33 je pisec opomb vpeljal termin državljanska vojna, ki ga je potem uporabljal tudi v nadaljevanju. Zapisal je, da se je med italijansko kapitulacijo in nemško jesensko ofenzivo (1943) državljanska vojna v Ljubljanski pokrajini »zelo zaostrila«. Izraz je povsem napačen, še posebej pa prav za ta čas, za katerega se (menda) dobro ve, da so takrat komunisti vse svoje partizanske sile pognali v uničevanje protireakcije na njihovo revolucionarno nasilje – proti protirevoluciji torej. Prav ta izraziti partizanski napad po italijanski kapitulaciji in množični pokoli septembra in oktobra 1943 so povzročili silovito protireakcijo: ustanovitev domobranstva na drugačnih osnovah, kot so prej delovale vaške straže. V izrazito specifičnih razmerah revolucije in okupatorjevega režima je prišlo celo do nastanka t. i. črne roke, ki je bila zgolj kopija komunističnih vosovskih umorov.

Domobranci 3. voda 27. čete v Grosupljem. VIR: knjiga

Dragocen dokument

Kljub tem opombam je knjiga Leta izgubljene mladosti z dnevniškimi zapiski Zdenka Rota zelo dragocen dokument. Uredništvo jo je opremilo z množico dokumentarnih posnetkov, ki ji dajejo še večjo vrednost.

Ivo Žajdela, Dnevniški zapiski domobranca, Zdenko Rot, domobranci, Demokracija, 30. 9. 2010Elvira Miše, Leta izgubljene mladosti, Zdenko Rot, Reporter, 8. 6. 2010