Zdravnica, ki jo je prevzel »afriški virus«

Najprej čestitke, v soboto ste praznovali svoj 80. rojstni dan. Kako danes vidite prehojeno pot? Zahvaljujem se Bogu za vse, kar sem doživela lepega, pa tudi za vse, kar je bilo težkega. Z Božjo pomočjo in z njegovo navzočnostjo je šlo, tudi če ne vedno kot po maslu. Poskušala sem biti ljudem na razpolago in se pri tem veliko tudi sama naučila. Kot zdravnica in kot redovnica frančiškanka sem živela med ljudmi skupaj s svojimi sestrami. Po osemdesetih letih se mi zdi, da sem z Božjo pomočjo naredila, kar sem mogla. Kako se spominjate svojega otroštva in mladih let? Rodila sem se v Zagrebu. Moj oče je bil v službi pri Siemensu, drugače je bil iz Borovnice, mami pa je izhajala iz Dolenjske. S skupnostjo zagrebških Slovencev smo se srečevali vsako nedeljo pri sv. Roku pri slovenski maši. Oče je bil zborovodja, pri nas smo zelo veliko peli, glasba nas je res držala pokonci. Leta 1953 smo se preselili v Maribor in takrat sem začela hoditi v šolo. Tam sem opravila osnovno šolo in gimnazijo. Ko sem se odločala za študij, so mi predlagali, naj grem v Zagreb, ker smo imeli tam veliko prijateljev in sem imela možnost bivanja, pa tudi jezik ni bil težava. Danes se mladi težko odločajo za poklic. Kako ste se vi odločili za študij medicine in kasneje tudi za vstop v red frančiškank Brezmadežnega spočetja? Odraščala sem v času, ko Cerkev na zunaj ni bila vidna. Tudi redovnih sester nismo videli, zato nisem prišla v stik z redovniškim življenjem. Dejavna pa sem bila v stolni župniji v Mariboru, kjer je delovala tudi s. Stanka, ena zadnjih sester magdalenk v Sloveniji. Bila je tajnica na škofiji, pomagala je v župniji in z njo sem se povezala. Bilo nas je veliko otrok, za otroško mašo ob devetih smo napolnili sprednjo ladjo. Ko sem bila malo starejša, sem pazila nanje, da je bil red, in imeli smo tudi otroški zbor. Takrat se je veliko govorilo o materi Tereziji, pri nas doma smo brali o vzhodnih deželah, medtem ko Afrika v mojem otroštvu ni bila tako prisotna. Želela sem si oditi v Indijo ali na Kitajsko. Poleg tega sem rada tudi pripravljala razna mazila. Ko sem se morala odločiti za študij, sem hotela biti najprej učiteljica, a sta mi oče in mama rekla, da v tem poklicu ne bi mogla hoditi v cerkev – tako je bilo takrat. Moja naslednja želja je bila farmacija, toda mama mi je povedala, da bi v lekarni samo prodajala zdravila, nič drugega. No, sem rekla, potem pa medicina. Znova sta ugovarjala: kako boš uskladila ta poklic z družino? Tu pa sem se uprla, to je bila že tretja možnost in je nisem več izpustila. Potem mi je oče dejal: »Fantje gredo v vojsko, ti pa pojdi na staž v bolnišnico, da boš videla, kako je sploh delati z bolniki.« Pri nas to ni bilo mogoče, zato smo našli bolnišnico v Švici, kjer so me sprejeli kot strežnico. Po enem letu dela sem se vrnila prepričana, da hočem študirati medicino. Koliko ste bili takrat stari? To je bilo po maturi, imela sem devetnajst let. Eno leto pred tem sem že šla za au pair k družini v Franciji, ker sem se na gimnaziji učila francoščino. Tudi med študijem sem po izpitih hodila nazaj na delo v švicarsko bolnišnico, da sem si kaj prislužila. Tam me je neka družina seznanila s skupnostjo v Franciji, v Morestelu, kjer so bile tudi slovenske sestre. Bile so iz reda frančiškank Brezmadežnega spočetja, ki je danes v Sloveniji prisoten v Slovenski Bistrici, Ljubljani in Veržeju. Tako sem po dveh mesecih dela v bolnišnici za en teden hodila v Morestel na neke vrste počitnice. Tam me je pritegnila skupnost, bilo je okoli petnajst mladih sester, zame je bilo to odkritje, ki ga v Sloveniji nisem doživela. Po duhovnih vajah sem zaslišala klic, da je to moja pot. Ko sem zaprosila za vstop v red, mi je predstojnica dejala, da moram zaključiti študij v Franciji, če želim tam delovati. Na srečo so mi priznali tri leta in pol študija iz Zagreba, nadaljevala pa sem ga v Lyonu. Po zaključku študija sem začela postulat in nato noviciat. V tistem času je red ravno odpiral misijon v mestu Fresco na Slonokoščeni obali. Tja so odhajale tri sestre: dve iz Morestela, ena Slovenka, druga Francozinja, tretja pa iz Avstrije. Odhajala je tudi sestra, zadolžena za spremljanje novink, takrat sem bila jaz edina novinka in skrbelo jo je, kdo me bo spremljal, ko bo odšla. Potem pa je naša vrhovna predstojnica iz Avstrije predlagala, naj odidem še jaz. Pomislila sem, da bi res lahko šla za eno leto. Tako sem drugo leto noviciata preživela v Afriki, nato pa se vrnila in prve zaobljube opravila v Morestelu. Toda tisto leto je bilo dovolj: že me je okužil »afriški virus«. Tudi škof iz Fresca mi je dejal, da bodo uredili vse papirje, da lahko pridem nazaj, ko končam noviciat. Tako sem leta 1980 kot mlada zdravnica prišla v Fresco, čeprav prej Afrike sploh nisem poznala. Kaj je bil ta »afriški virus«, ki vas je »okužil«, da zdaj tam delujete že šestinštirideset let? Njihova prijaznost, neverjetna gostoljubnost, kako pomagajo drug drugemu. Tudi če nimajo ničesar, ti takoj prinesejo vodo ali kokakolo. To, kako sprejemajo Božjo voljo, tudi ko so v hudi stiski, me je zares presunilo pri mojem delu. Ko sem bila v noviciatu, je umrl moj oče, bilo je zelo na hitro in nisem mogla iti domov. Niti telefonirati nisem mogla domov, sporočilo o očetovi smrti so mi poslali po telegrafu. Ljudje me niso pustili same, ostali so z mano, jokali in sočustvovali. To me je res zaznamovalo. So tudi zelo skromni, čeprav se zdaj, po štiridesetih letih, vsaj v mestih to že spreminja. Ko sem prišla, je bila resnična revščina, brez vsega. Ljudje so živeli od tega, kar so pridelali; kar so imeli, pa so delili. Doživeli ste dve državljanski vojni, različne epidemije, hitro rast prebivalstva. Kako se je Slonokoščena obala spremenila v tem času? Ko sem prišla, je bilo v naši prefekturi 15.000 ljudi. Zdaj sta na istem območju dve prefekturi z več kot 120.000 ljudmi. Veliko je tudi priseljencev, predvsem iz Burkine Faso, pa tudi Malija, Gane, Mavretanije … Tudi prebivalstvo s severa države se je preselilo na jug za delo na plantažah. Ko sem prišla, je bil tu še pragozd, potem pa so začeli s plantažami in zdaj ga ni več. Na začetku sem bila edina zdravnica na območju, kjer nas je danes okoli petnajst. V Frescu je zdaj bolnišnica, prej sem zdravila, kar sem lahko, ostali pa so morali na dolgo pot, kar je bil zanje velik strošek. Danes so po vaseh zdravstveni centri, kjer delajo babice in medicinski tehniki, navadno moški. Vseeno še kar precej žensk rojeva doma. Tudi cepljenje je danes že čisto rutinsko. Prej so množično umirali zaradi ošpic. Leta 1986 sem začela s cepljenjem v vaseh, včasih po sto, dvesto ali tristo otrok v enem dnevu. Takrat še ni bilo injekcij za enkratno uporabo, ampak sem imela s seboj sto igel. Ko sem vse porabila, smo jih morali prekuhati in tako naprej. Včasih me je roka že tako bolela, da nisem mogla več privijati igel na injekcijo. Tudi elektrika je prišla, skoraj v vsakem malem naselju so izkopali vodnjake, veliko je narejenega. Da ne govorim o prenosnih telefonih, ki so se zelo razširili, še bolj kot v Evropi. Tudi tisti, ki ne znajo brati ali pisati, jih imajo in prosijo, da jim pomagaš poklicati številko, ki jo znajo na pamet. Internet sicer ni stabilen, ampak ga imamo. Še delate kot zdravnica? Da, še pomagam, dvakrat na teden grem v zdravstveni center, drugače pa so tam vedno medicinski tehniki. Še vedno iščemo zdravnika, ki bi me nadomeščal. Imamo veliko domačih zdravnikov, ampak so mladi, hočejo zaslužiti in si ustvariti družino, naš center pa je socialno naravnan in zahtevamo le minimalno plačilo. Osnovna medicinska oskrba je sicer zastonj, država pokrije zdravila za malarijo, AIDS, tuberkulozo in druge tukaj prisotne bolezni, a če pride do komplikacij, so stroški zelo visoki. Kako pa je na področju šolstva? Ko sem prišla v Fresco, so tu odprli srednjo šolo, dijaki so prihajali iz oddaljenih vasi, a zanje ni bilo prostorov za bivanje. Zato je župnik postavil prvo stavbo za fante, takrat so bili v glavnem v šoli samo fantje. Nato nas je župnik spodbudil, da poskrbimo še za dekleta. S pomočjo prvih trikraljevskih akcij v Sloveniji smo zgradile dom, kjer biva okoli 120 deklet. Kasneje smo v Gbagbamu odprli gospodinjsko šolo za starejša dekleta, ki prej niso obiskovala šole. Ta je delovala do leta 2005, ko smo jo zaprli, saj ni bilo več potrebe, ker danes tudi dekleta hodijo v šolo. V državi imamo zasebne šole, ki jih je treba plačati, in državne, ki naj bi bile zastonj, a so vedno tudi stroški. Družine na podeželju imajo še vedno pet, šest, sedem otrok in je šolanje težko pokriti z eno plačo, če jo imajo, ali iz tega, kar pridelajo na polju. Kako sodelujete z lokalno Cerkvijo? Sodelujemo pri katehezi otrok, naše sestre domačinke imajo tudi katehezo za odrasle v domačem jeziku. Delamo z različnimi skupinami, skavti, mladino, poleg tega skrbimo tudi za zakristijo in krašenje. V začetku so bili duhovniki večinoma misijonarji iz Francije, od leta 1996 pa so domačini. Pred dvema letoma smo obhajali petdeset let od prihoda naše prve skupnosti v Fresco, letos pa štirideset let od prihoda v Gbagbam in trideset let tukajšnje župnije. So laiki vključeni v župnijsko življenje? Imamo župnijski svet in bazične skupine, ki jih je v Gbagbamu trinajst. Te se vsak teden zberejo k molitvi in prebiranju evangelija naslednje nedelje, med sabo si podelijo novice in povedo, ali kdo potrebuje pomoč. Kljub temu da nimajo veliko, prispevajo za župnijo. Včeraj je bil zaključek pastoralnega leta in vsaka skupina je prinesla riž, kavo ali kaj drugega za župnika in kaplana. Dajejo res iz srca. O Afriki se govori kot o celini prihodnosti. Vidimo, da iz nje prihajajo poklici tudi v Evropo. Kako gledate na to? Res je, tukaj so poklici, duhovnikov je veliko, župnije se odpirajo, medtem ko se v Sloveniji ali Franciji zapirajo. Veliko jih gre na študij in potem nekateri pridejo nazaj, drugi pa najdejo svojo pot drugje. To ne velja samo za duhovnike, ampak tudi za sestre redovnice, ki jih skupnosti razpošiljajo, kamor je potrebno, tudi v Evropo. Tudi k nam prihajajo dekleta, medtem ko je poklicev v Sloveniji in drugje po naši skupnosti zelo malo ali nič. Zdaj imamo tri novinke, za njimi prihajajo še druga mlada dekleta. Pri tem ne gre hiteti. Naučila sem se potrpežljivosti. Želim si, da bi bila še bolj potrpežljiva in skromna, po zgledu sv. Frančiška. Da bi bila odprta za vsakega brata ali sestro in bi zaupala v Božjo previdnost. Vedno povem, da sem tudi pri svojem zdravniškem delu včasih kaj dobila in si mislila, da tega res ne potrebujem. Čez en mesec ali še prej pa sem ugotovila, da potrebujem točno tisto stvar. Vedno me je na ta način spremljala Božja previdnost. Vedno je bilo nekaj, kar mi je pomagalo, da sem šla naprej. Predvsem pa skupnost, da nisi sam, ampak probleme rešujemo skupaj in iščemo poti z Božjo pomočjo. Bi še kaj sporočili našim bralcem? Hvaležna sem za Družino, čeprav pošta ne deluje tako, kot bi bilo treba, ampak dobim po pet, deset številk naenkrat. Zelo rada jo berem, čeprav včasih nimam veliko časa in preletim samo naslove. Hvala za novice, pa čeprav več mesecev stare. Posebej pa se zahvaljujem za MIVO. Sestre smo od vsega začetka te akcije veliko prejele. Zaradi slabih cest naši avtomobili zdržijo le sedem do osem let. Na začetku smo imeli samo katrce in smo z njimi poskušali doseči ljudi. Zgodilo se je tudi, da je kakšna žena rodila kar na cesti med prevozom. Vozila, ki jih dobimo s pomočjo MIVE, nam resnično pomagajo, da lahko pridemo do ljudi, ki nas potrebujejo. Ta vozila dobesedno rešujejo življenja. Vedno mislimo na vse dobrotnike in se vsem zahvaljujemo.

Zdravnica, ki jo je prevzel »afriški virus«

Zdravnica, ki jo je prevzel »afriški virus«

Najprej čestitke, v soboto ste praznovali svoj 80. rojstni dan. Kako danes vidite prehojeno pot?

Kako se spominjate svojega otroštva in mladih let?

Zdravje sklepov in hrustanca

V Franciji sprejeli zakon o evtanaziji

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.