Začetek je bil nekoliko moker, saj je ob tretji uri zjutraj na začetku v Borovnici deževalo, grmelo in se bliskalo, ampak nas je pozneje na poti proti Horjulu že pobožalo sonce, ki nas je grelo do konca romanja. Toplina, hvaležnost in veselje pa so napolnjevali tudi naša srca, saj smo stopali po poteh, ki jih je pred tridesetimi leti urezal naš faran Lojze Pezdir. Takrat je romal sam, a kmalu so se mu pridružili številni romarji.

Naša pot se je večinoma izogibala glavnim cestam, zato pa nam je postregla z mirom in lepoto gozda, travnikov, prekrasnimi razgledi ter tudi s sočnimi jagodami in sladkimi češnjami. V tišini gozda, ko se pot nekoliko položi, se je k Bogu in nebeški Materi Mariji dvigala molitev rožnega venca, naše prošnje in zahvale. Ob poti smo srečevali domačine in ko so izvedeli, kam smo namenjeni, so prosili, naj pri Mariji zmolimo še zanje.

Romarji na poti. FOTO: Marjetka Rot

Prvi romarski dan smo po 45 km sklenili s sveto mašo na Četeni Ravni, kjer smo prenočili. V soboto smo se zgodaj zjutraj odpravili in zagrizli v klance Starega vrha nad Škofjo Loko. Razveselili smo se pogleda na cerkvico sv. Primoža in Felicijana na Jamniku v zavedanju, da so najtežji vzponi že za nami in Brezje so blizu. Koraki so sicer postajali nekoliko krajši in utrujenost se je čutila v nogah, a v srcu je bilo vedno več veselja. Malo pred baziliko na Brezjah smo se pri križu ob poti ustavili in pričeli peti pesem O, romar moj, le tu postoj, ki je izzvenela tik pred vrati bazilike. Bili smo srečni, ko smo po 27 km drugega romarskega dne, skupaj pa kar po 72 km, priromali k Mariji Pomagaj in v marsikaterem očesu se je zalesketala solza.

FOTO: Marjetka Rot

Ob štirih popoldne smo bili pri sveti maši, ki jo je za vse borovniške romarje in njihove družine daroval pater Krizostom Komar. Ob koncu maše je začetke peš romanja na Brezje opisal Lojze Pezdir. Skozi trideset romanj se je zvrstilo veliko romarjev. Nekateri med njimi so že pokojni, drugim pa zdravje več ne dopušča, da bi se podali na to zahtevno pot. Vsako leto pa se pridruži tudi kakšen nov romar. Po njegovih besedah romanje ni samo pot, je molitev, je tišina, je pogovor samega s seboj, je potrpljenje drug z drugim, je srečevanje z domačini. Srečanje z Marijo Pomagaj je globoka zahvala za vse, kar se nam je zgodilo in ponižna prošnja, da nas bi še naprej čuvala na vseh naših poteh.

Preden smo se razšli, smo pred kipom svetega Janeza Pavla II. naredili še spominsko fotografijo. Romarki Melita in Lili pa sta se v imenu vseh zahvalili Lojzetu Pezdirju in Janiju Bolariču za vsakoletno organizacijo romanja. Ob slovesu smo si obljubili: »Se vidimo naslednje leto«.

FOTO: Marjetka Rot