Narodno romanje bolnikov, invalidov in starejših je eno večjih romanj v Cerkvi na Slovenskem, na katerem se vsako leto zbere več tisoč ljudi. Romanja se udeležijo tudi mladi, ki pomagajo bolnim in ostarelim romarjem, navadno sodelujejo tudi odrasli skavti, prostovoljci Karitas in malteški vitezi. Vse od leta 1969, že nekaj let pa s pomočjo Slovenske Karitas, romanje organizira revija Ognjišče.

Mašo je daroval koprski škof Peter Štumpf. FOTO: Ivo Žajdela

Mašo je neposredno prenašal Radio Ognjišče

Romanje se je začelo že v jutranjih urah. Naprej je potekalo zbiranje romarjev, zbralo se jih je okoli 3.500, ob 9.00 se je začela ura molitve rožnega venca in petja. Sledila je slovesna romarska maša, ki jo je daroval koprski škof Peter Štumpf. Romanje se je zaključilo z večernicami s petimi litanijami. Mašo je neposredno prenašal Radio Ognjišče. Na tak način so z dogajanjem na Brezjah lahko bili duhovno povezani tudi tisti, ki so zaradi bolezni ali starosti ostali doma ali v bolnišnicah.

Duhovniki so med mašo bolnikom na njihovo željo podelili tudi zakrament bolniškega maziljenja. FOTO: Ivo Žajdela

Romarji so lahko prejeli svetoletni odpustek

Na Brezjah, ki so ena od izbranih svetoletnih cerkva na Slovenskem, so lahko bili romarji v skladu z besedami pokojnega papeža Frančiška »... bolnikom naj bodo ponujena znamenja upanja …« deležni svetoletnih milosti in prejeli svetoletni odpustek.

Podelitev zakramenta bolniškega maziljenja. FOTO: Ivo Žajdela

Romanje predstavlja združitev moči bolnih in zdravih

Koprski škof Peter Štumpf je poudaril, da smo jubilejnem letu smo prišli na Brezje kot romarji upanja. »Prisluhnili smo in se odzvali prijetnemu vabilu Ognjišča in Karitas. Že 57. romanje bolnikov, invalidov, ostarelih, spremljevalcev, pomočnikov in prostovoljcev sporoča, da je v slovenskem prostoru ta dogodek postal zelo pomenljiv: predstavlja združitev moči bolnih in zdravih, da bi skupaj postali še bolj krepki v veri in upanju.«

Škof Peter Štumpf med pridigo. FOTO: Ivo Žajdela

Potrebujemo Božje kraljestvo in njegovo pravico

Skrbi ne prispevajo k rešitvam, temveč v nas ustvarjajo negotovost in nas od rešitev le še bolj oddaljujejo, je nadaljeval škof. Čudovitost narave se ne obremenjuje s seboj, saj ji lepoto in življenje daje Stvarnik. On namreč najbolje vé, kaj ljudje v resnici potrebujemo in česa ne. Potrebujemo Božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo nam bo navrženo. Vsakemu dnevu je dovolj njegova lastna težava ali skrb. Svojega življenja torej ne obvladujemo sami s svojo močjo, ampak Bog. Nismo gospodarji nad svojim življenjem, temveč prejemniki. Pri tem imamo dolžnost, da vemo, komu odgovarjamo za svoje življenje. Odgovarjamo Bogu in ne mamonu ali tistemu, ki se dela Boga, pa to ni (prim. Mt 6, 24–34).

Romarji so prišli na Brezje po Božjo milost. FOTO: Ivo Žajdela

Zakoni, ki bodo prispevali k temu, da bomo ljudje lažje živeli

Danes skorajda ni področja, kjer življenje ne bi bilo napadeno in ogroženo, je spomnil škof Štumpf. »Sliši se namreč, da bodo tudi v Sloveniji kmalu delali po zakonu tisti, ki bodo bolnike in nemočne naložili v avto in peljal na dozo, ki se ji reče milostna injekcija za 'sladko uspavanje v smrt'. Če bi se to slučajno zgodilo kateremu izmed nas, potem prosimo tega prevoznika, naj nas prej pelje še sem, na Brezje, da bomo še enkrat prosili Marijo za pomoč.

In takrat bomo za rokav pocukali patre, naj nas skrijejo nekam na varno. Bi se že našla kakšna sobica, da bi lahko mirno počakali na tisto uro, ko nas bo Bog, nikakor pa ne zakonodajalci v parlamentu, poklical v nebesa. Samo Stvarnik ima namreč to pravico in nihče drug. Nekdo je na Facebooku zelo dobro napisal, kaj pričakujemo od parlamenta. Pričakujemo, da ne bo sprejemal le zakonov, kako bi ljudje lažje umrli, ampak si bo prizadeval za zakone, ki bodo prispevali k temu, da bomo ljudje lažje živeli.«

FOTO: Ivo Žajdela

Postal je enak z nami tudi v naši nemoči, skrhanosti in bolečini

Kristjani ne moremo in ne smemo spregledati dolžnosti do življenja. Evangelij nas zavezuje k življenju. Jezus je strahotno trpel na križu. Odrekel se je celo analgetiku ali pomirjevalu, ki so ga takrat pripravljali iz slabega vina in žolča, s katerim so rablji omamljali obsojence. Strahotna bolečina bi vsaj malo popustila. Jezus pa je hotel trpeti pri polni zavesti do konca. S svojim trpljenjem se je sklonil do našega trpljenja. Tako je postal enak z nami tudi v naši nemoči, skrhanosti in bolečini.

Svobodno si je nadel podobo trpečega služabnika, ki ga je napovedal že prerok Izaija, da bi mi v njem ozdraveli (prim. Iz 50, 4–7). On je vstopil v naše rane, da bi mi zmogli nositi in prenašati svoje. Gre za popolno in neuklonljivo solidarnost. Na dnu trpljenja lahko razumemo Jezusovo zagotovilo: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15, 13).

FOTO: Ivo Žajdela

Kjer je slabost, tam so tudi Božje moči

Zaradi Jezusovega trpljenja in smrti na križu ne moremo izbrati evtanazije ali sladke smrti. Če bi Jezus hotel smrt, bi ostal v smrti. Lahko bi se tudi znebil svojega izmaličenega telesa in bolečin že mnogo prej, preden je umrl na križu, in ga zamenjal z novim. Toda on je v prebičanem telesu vztrajal do konca. In iz tega konca se je rodilo življenje, ki več ne umrje. Gre za novo stvarjenje v moči Svetega Duha.

Apostol Pavel je na sebi doživel, kaj pomeni novo stvarjenje, ko je videl poveličanega Jezusa, ki ga je povabil na novo pot in mu zaupal poslanstvo misijonarja narodov. Po spreobrnjenju je Pavel hotel zase in za vse ljudi samo Jezusa in nič drugega. Jezus mu je bil vse. Da se ne bi zaradi izkustva Jezusove bližine in moči prevzel, je Pavel na sebi čutil trn satanov. Kaj je bil ta trn, ne moremo vedeti. Lahko samo ugibamo. Pavel se mu ni mogel ogniti. Gospod mu je razodel, da naj se kar sprijazni s tem, saj ga prav nadležni trn drži v ponižnosti. Kjer je slabost, tam so namreč tudi Božje moči (prim. 2 Kor 12, 1–10).

FOTO: Ivo Žajdela

V vaši svobodni odločitvi vas Bog spoštuje in to sprejema

Brezje so vedno bile in bodo kraj upanja tudi v naših mnogoterih slabostih ali trnih, je dejal pridigar. »Tu se srce umiri, bolečina popusti. Tu nas objemajo Marijine roke. V tem materinskem objemu se znajdemo kot otroci ne glede na starostno dobo. Utrujene misli se v objemu Matere Marije zbistrijo in osvežijo. Upanje se ponovno prebuja in volja do življenja premaguje bolečine in strahove. Vse to so moči, ki kipijo iz Marijinega srca.

Zdi se, da Marija zdaj nima časa biti v nebesih, ker ima preveč dela z našimi ranami, bolečinami, zbeganostjo, nemirom in strahom. Kot mati, ki ljubeče skrbi za otroke, Marija hodi med narodi in ljudstvi, hodi od srca do srca. Hodi in tolaži; hodi in opogumlja; hodi in zdravi. Vmes pa tudi materinsko pokara: 'Nehajte z grehi žaliti vsemogočnega Boga. Njegovo usmiljenje je neskončno, njegova dobrota neizmerna; vendar pa se njegova pravičnost ozira na vaša dejanja, ki so vaša sodba in obsodba za blagodejno prihodnost ali pa za smrt in uničenje. Bog samo potrdi to, kar svobodno izbirate. V vaši svobodni odločitvi vas Bog spoštuje in to sprejema.'«

FOTO: Ivo Žajdela

Okrepi voljo do življenja vsem ljudem

Škof Štumpf je vse pozval, da nas Marija kliče k spreobrnjenju, pokori in molitvi. »Gre za povsem preprosto logiko: bolnik lahko upa na izboljšanje zdravje takrat, ko zaupa zdravniku in ga uboga v procesu zdravljenja. Tudi človeštvo lahko ozdravi samo, če se bo vrnilo k Bogu in ga prosilo pomoči.

V tem smislu naj tudi današnje romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje izraža našo ponižno prošnjo: 'Dobri Bog, po Mariji se usmili nas in vsega sveta. Po maziljenju Svetega Duha ozdravi naše rane. Okrepi voljo do življenja vsem ljudem.'«

FOTO: Ivo Žajdela

Romanja je začel ustanovitelj revije Ognjišče Franc Bole

Romanja invalidov in bolnikov je začel ustanovitelj revije Ognjišče Franc Bole, ki je obiskoval invalide, da bi jih predstavil v rubriki Naši preizkušani bratje v reviji Ognjišče. Rubrika obstaja v reviji še danes. Invalidi so povedali, da so osamljeni in da bi tudi oni radi poromali ter se srečali z drugimi preizkušanimi ljudmi. Takrat so nepokretni bolniki redko zapuščali dom. Tako je urednik prišel na idejo o posebnem romanju na Brezje. Prvo romanje je bilo 19. avgusta 1969 v cerkvi na Brezjah. Pozneje so ga zaradi velikega obiska preselili na trg pred cerkvijo (prvič leta 1972). V to romanje so bili že od začetka vključeni tudi številni prostovoljci, ki so pomagali pri pripravi in izvedbi romanja.

FOTO: Ivo Žajdela

Vloga prostovoljcev na romanju 

Tako se poleg invalidov, bolnikov in starejših, ki jim je v prvi vrsti namenjeno, romanja udeležujejo tudi njihovi domači in številni prostovoljci, ki pomagajo bolnim in ostarelim romarjem. Delijo jim okrepčilo, poskrbijo za morebitno zdravniško pomoč ali priskrbijo duhovnika za spoved in pogovor. Najbolj zvesti pomočniki so prostovoljci Karitas, skavtska združenja (odrasli skavti), malteški vitezi, nekatere mladinske veroučne skupine in številni posamezniki. Duhovniki med mašo bolnikom na njihovo željo podelijo tudi zakrament bolniškega maziljenja, pred njo pa zakrament sprave.

FOTO: Ivo Žajdela

Pastorala bolnikov, invalidov in ostarelih v Cerkvi na Slovenskem 

Vsakoletno romanje na Brezje je le ena od oblik skrbi Cerkve na Slovenskem za bolnike, invalide in ostarele. Ta se kaže tudi z duhovnim oskrbovanjem bolnikov v bolnišnicah in drugih podobnih zavodih, z različnimi cerkvenimi organizacijami in združenji invalidov in bolnikov ter kakor koli prizadetih. Mnoge župnije in pastoralna območja za bolnike in ostarele pripravljajo posebna srečanja. Duhovniki obiskujejo bolnišnice in domove ostarelih ter varovancem nudijo duhovno oskrbo. V večini bolnišnic in domov za ostarele so za bogoslužje urejeni ali predvideni posebni prostori. Številne župnije, župnijske ali dekanijske Karitas poskrbijo organiziran prevoz romarjev na narodno romanje na Brezje, kar je tudi poseben del skrbi za bolne, invalide in ostarele.

Tu je Marija Pomagaj in veliko krat pomaga

FOTO: Ivo Žajdela

Ivanka Stepanovič in Vera Ferjančič, Žapuže pri Ajdovščini. Vera: Jaz sem spremljevalka, gospa Ivanka je malo starejša, delava si družbo ena drugi. Ivanka: Prišli smo prosit za zdravje. Tu je Marija Pomagaj in veliko krat pomaga. Sem prihajam enkrat do dvakrat na leto. Prvič sem prišla sem na Božjo pot s svakinjo peš iz Kranja.

Brezje so moj drugi dom

FOTO: Ivo Žajdela

Jožefa Podobnik, Zgornja Lipnica pri Kamna Gorica: Na Brezje pridem veliko krat, saj živim blizu. Mož se je ponesrečil, bil je lovec, in od takrat hodim na Brezje vse praznika in pogosto. Bila sem sama in pokojni župnik iz Kamne Gorice mi je bil v veliko tolažbo. Je hudo, pozabiš nikoli. Od takrat hodim k Mariji, meni Marija pomeni vse. Me pomiri, potolaži. Brezje so moj drugi dom.

Za vse, kar se dogaja tu, je vredno priti sem

FOTO: Ivo Žajdela

Martina Stražišar, Kamnik: Zadnja leta imam prijatelja, ki zelo rad pride na Brezje. Prej nisem hodila. Zdaj pa se zelo rada vračam. Vzdušje je lepo, druženje, za vse, kar se dogaja tu, je vredno priti sem.

Marija nam je bila v tolažbo skozi celo življenje in bo

FOTO: Ivo Žajdela

Marija Grom, Bevke: Marija mi pomeni zelo veliko. Vse življenje hodim sem, za zakon, za svojo družino, tu prosim za vse vnuke, pa za zdravje in za moža, ki je že v letih, da se zaupamo Mariji v pomoč. Z zaupanjem Mariji laže prenašam težave in križe, ki pridejo v življenju, bolezen ali kaj drugega, če nas kaj prizadene. Marija nam je bila v tolažbo skozi celo življenje in bo.

1/20