Slovenci smo se, žal, znašli na razpotju: na eni strani so tisti, ki se iz (čustvenega) domoljubja norčujejo in vlečejo na dan različne (NOB) zasluge, ki naj bi pripomogle k samostojni Sloveniji. Na drugi strani so Slovenci, ki jim Slovenija ogromno pomeni, a se o teh čustvih nekako bojijo govoriti na glas predvsem zato, ker se hitro najde kdo, ki se obnje oholo spotika. Nekje vmes so oportunisti. Tudi tisti, ki so že ali še bodo prodali domovino za pest judeževih kovancev, pa ne najboljšemu ponudniku, najraje tistemu, s katerim so se bratili že pred letom '90. V eni od slovenskih pesmi slišimo, da je »lepo v naši domovini biti mlad«. Morda res, je pa tudi naporno. Če javno poveš, da jo imaš rad, si bil do včeraj »samo« fašist, od Thompsona naprej si pa tudi ustaš. A tisti, ki Slovenijo tudi v resnici nosimo v srcu, se na takšne ne bomo ozirali, ni tako?

Facebook /publicistka Milena Miklavčič

V dominantni medijski in izobraževalni sferi je povsod prisoten dvom v domoljubje, v domovino...