Muzejsko društvo Železniki od leta 2004 izdaja zbornik Železne niti, ki prinaša prispevke z zgodovinskega, naravoslovnega in kulturnega področja ter predstavlja osebnosti in dogodke, povezane s Selško dolino. Tudi št. 22 prinaša pestro vsebino.

Vodni kanal skozi Železnike

Uvodoma sta člana uredništva Jože Bogataj in Aleš Primožič objavila svoja razmisleka ob novem zborniku. Andrej Bogataj je objavil drugi del prispevka Zgornji bajer v Železnikih, v katerem je podrobno opisal vodni kanal skozi Železnike, ki jez vodnim virom poganjal več dejavnosti.

Alojz Demšar in Petra Leben Seljak sta pod naslovom Martinj Vrh, Smoleva in Ojstri Vrh (1291–ok. 1850) raziskala potek srednjeveške kolonizacije in historiat kmetij na tem območju.

Janez Rihtaršič, Miha Markelj in Tomaž Šturm so pod naslovom Ledinska imena Selške doline prikazali ledinska imena od Studena do Jesenovca na območju Železnikov. Prispevek so bogato ilustrirali s fotografijami iz zraka.

Janko Mlakar, duhovnik in planinski pisatelj iz Železnikov

Darja Štibelj je pod naslovom Janko Mlakar, prava ljubljanska srajca s prijaznega trga v Selški dolini osvetlila lik in delo duhovnika in planinskega pisatelja iz Železnikov. Franc Križnar je raziskoval, ali je bil glasbenik in skladatelj Gabrijel Plavec (ok. 1590–1641) doma iz Železnikov.

V razdelku Obletnice so objavili šest prispevkov. Katja Mohorič Bonča piše o sto letih delovanja Sokolskega, danes Kulturnega doma Železniki, Brina Habjan 50 letih Kluba študentov Selške doline, Rok Pintar o začetkih organiziranega turizma v Dražgošah pred 50 leti, Anica Jelenc o praznovanju 40-letnice delovanja Harmonikarskega orkestra Železniki, Anja Čufar o 30-ih leti dela Antonovega vrtca, Matevž Benedičič pa o 30-ih letih Športnega društva Kamikaze Železniki.

Spomenik, namenjen zgodovini Železnikov na trgu pred župnijsko cerkvijo. Foto: Ivo Žajdela

Portret Mlinarjeve Tončke – Antonije Thaler

Primož Pegam je prikazal začetke tekmovalnega smučanja v Selški dolini. Judita Šega je napisala prispevek Od Lošterkovega mlina do Šturmove žage in prve elektrarne v Selcih.

Marija Gasser je pod naslovom Srčnost Mlinarjeve Tončke objavila portret Antonije Thaler (1933) s Češnjice. Marija Gasser je objavila še drugi del besedila iz Arcnijske knjige, zdravilske knjige ljudske zdravilke Ane Pintar (1841–ok.1913).

Kako se je rodila zbirka hroščev Bojana Koflerja

Bojan Kofler, redni avtor v Železnih nitih, je tokrat opisal kako se je rodila njegova zbirka hroščev. Matija Križnar in France Stare pišeta o spodnjetriasnih fosilih med Praprotnim in Lubnikom. Katja Mohorič Bonča piše o geološki in rudarski zbirki v Muzeju Železniki. S področja tehnične dediščine sta Katja Mohorič Bonča in Andrej Bogataj predstavila sestavljivi sod, nagrajeni izum iz leta 1961.

Pogovori z Damjanon Proštom, Antonom Slabetom in Rudijem Rejcem

Objavili so tri pogovore: Irena Prevc Hajdinjak ga je naredila s selškim župnikom Damjanon Proštom, Jožica Friedrich s prelatom Antonom Slabetom, rojenim kot Jelenc, Tadeja Šuštar pa z urednikom Železnih niti Rudijem Rejcem. Jana Kelc je pod naslovom Na Kitajskem leta 1986 povzela zapiske Lovra Gajgarja, kjer je s sodelavci Alplesa montiral opremo.

Od »domačih izdajalcev« do partizanskega uničenja Železnikov

V razdelku Druga svetovna vojna so objavili tri prispevke. Tončka Galjot je napisala prispevek Brez spomina ni sedanjosti in ne prihodnosti, v katerem piše o ubitih partizanih in komunističnih aktivistih na območju Češnjica in Studeno v Železnikih. V njem ene slavi, eni pa so »domači izdajalci«, tako kot v času komunistične mitologije. Tommaso Chiussi in Uroš Košir pišeta o postojanki nemške mejne carinske kontrole v Železnikih v letih od 1941 do 1943.

Vincencij Demšar je šel po sledi partizanskega požiga župnijske cerkve sv. Antona v Železnikih 21 in 22. novembra 1944. Takrat so partizani požgali tudi župnišče, mežnarijo, župnijski hlev, Levičnikovo hišo na Racovniku, Nacetovo hiša in Prosvetni dom. Skratka temeljito uničenje kraja, kar nekateri po Sloveniji (npr. v Črnomlju) še danes poimenujejo s pojmom »osvoboditev«. V zborniku Selška dolina v preteklosti in sedanjosti je leta 1973 Ciril Zupanc v članku V boju za svobodo zapisal, da je od 19. do 21. novembra 31 divizija »napadla in osvobodila Železnike«.

Podružnična (pokopališka) cerkev sv. Frančiška Ksaverija v Železnikih. Foto: Ivo Žajdela

Vincencij Demšar: 80 let požiga cerkve sv. Antona v Železnikih

Naj v nadaljevanju povzamem del prispevka Vincencija Demšarja o partizanskem požigu župnijske cerkve sv. Antona v Železnikih. Pod naslovom Partizanski vojni plen in začetek uničevanja cerkvenih in kulturnih ustanov je zapisal, da o tem, kdaj so se partizani po napadu umaknili iz Železnikov, obstajata dva različna podatka. Domačin Konrad Triler, ki se tega umika spominja v izjavi na Radiu Ognjišče 24. 11. 2024, in pisec Kosovelove brigade Radoslav Isaković (1973) enako potrjuje, da so partizani odšli proti Martinj Vrhu 22. novembra 1944 zjutraj. »Že zjutraj je bil namreč štab divizije ukazal našim enotam prenehati nadaljnje napade na Železnike in se umakniti više v Martinj Vrh. Le z manjšimi silami naj bi še nadalje nadzirale orožniško postojanko v Železnikih.« Drugače pa piše Stanko Petelin (Gradnikova brigada, 1983): »Gradnikova brigada se je iz svojih položajev na Železnikih umaknila ob dveh popoldne; pol ure kasneje se je iz Železnikov umaknil tudi sovražnik.« Proti Selcam je odšlo »30 nemških orožnikov«. »Ko je zaseda 2. bataljona Gradnikove brigade na Špiku videla, da se sovražnik umika, je takoj obvestila štab svojega bataljona. ... /in štab/ je poslal eno izmed enot pogledat, kaj se tam dogaja.« Med ruševinami so našli »en težki mitraljez, dve brzostrelki in tri puške ter nekaj vojaškega materiala«.

In pričeli so s požiganjem nekaterih domov

Ko so pobrali vse, kar je bilo uporabnega, »so od sovražnika zapuščena oporišča povsem uničili, da jih Nemci ne bi mogli več uporabljati«. Požige v Železnikih omenja le pisec Kosovelove brigade. Partizani so, potem ko so vse pregledali, »pobrali orožje in opremo, nato pa zažgali vse zgradbe, ki so sovražniku služile za obrambo« (Isaković, Kosovelova, str. 522).

V trinočnem boju med partizani in Nemci so pogorele štiri hiše v t. i. Gasi na Trnju, ena na Racovniku in župnijski hlev.

Potem ko so bili partizani, ki so odšli proti Martinj Vrhu in zgornjemu delu Selške doline, obveščeni, da so tudi Nemci odšli iz Železnikov, se jih je nekaj vrnilo in pričeli so s požiganjem nekaterih domov. Prvi večer, t. j. 22. novembra, potem ko so se to jutro končali boji, so partizani požgali Levičnikovo hišo na Racovniku, mežnarijo, župnišče in Nacetovo hišo; mogoče tudi Prosvetni dom.

Železniki, župnijska cerkev in okoliške stavbe pred vojno, pred partizanskim uničevanjem. Vir: M. G.

Požig cerkve sv. Antona in drugih stavb

»Drugi večer so bili na vrsti cerkev, šola in Sokolski dom.« Ta večer in ponoči s 23. na 24. november 1944 je ogenj v cerkvi požiral z bencinom polite stopnice in kor z orglami vred. Od tod se je razširil do hrastovih jarmov zvonov in v ostrešje zvonika. Na tla so zgrmeli in se razbili vsi, še ne 25 let stari zvonovi. Največji je prebil oboke in obležal razbit v lopi skupaj s kupom materiala podrtega oboka. Hrastove klopi na desni strani v cerkvi se kljub bencinu niso vžgale, pač pa jelov les pod njimi. Poškodovana je bila tudi slika sv. Antona v glavnem oltarju. Kasneje je zagorelo tudi v zakristijah, kar je bilo delo domačih aktivistk (vir Peter Polajnar, Češnjica, 2025). V desni zakristiji je zgorel ves inventar skupaj z vsemi duhovniškimi in ministrantskimi oblačili. Prav tako je zagorelo v nadstropju nad njo – Johanov žagrad – desni prioltarni kor. Gasilci so zapisali, da so ta večer gasili tudi Prosvetni dom.

Po končani borbi je partizanski komandant zažgal Sokolski dom

Ko so goreli domovi in cerkev, so partizani zahtevali, da domači gasilci gredo gasit. Ob tem se je zapletlo, ker gasilska brizgalna dolgo ni hotela vžgati. Partizani so zato strojnika gasilskega društva osumili, da sabotira. Partizanski oficir mu je že grozil z orožjem in položaj je rešil šele prihod poveljnika GD Železniki Pobča, Košmelja.

O umetniški opremi cerkve sv. Antona in bojih med partizani in nemškimi orožniki novembra 1944 je nekaj napisala tudi Vida Košmelj v knjigi Železniki skozi čas (2007) Po njenem zapisu sta pogorela le Levičnikova hiša na Racovniku in cerkveni zvonik skupaj s cerkveno streho. »Na Racovniku so požar pogasili ...« In: »Po končani borbi je partizanski komandant zažgal Sokolski dom.«

Železniki, župnijska cerkev v partizanskem ognju 22. novembra 1944. Vir: M. G.

Zapis gasilcev o partizanskem uničevanju v Železnikih

O gašenju ognja Prostovoljnega gasilskega društva Železniki v nočeh od 19. do 24 novembra 1944 se je ohranilo v tretjem zvezku arhiva tega društva dve strani rokopisnega poročila dolgoletne­ga tajnika društva Franca Srebrnjaka (1876–1945) pod naslovom Gasilski zapisek in poročilo glede požarov, nastalih ob napadu partizanov na nemške orožniške postojanke v Železnikih: »Požari in poškodbe so nastali v nočeh 20.–21. 11., 22.–23. 11. in 23.–24. 11. 1944. Pri gašenju sta delovali obe brizgalni, motorna in ročna. Obe sta brezhibno svojo nalogo vršili, da je bilo omogočeno požar omejiti le na vžgana poslopja, ki so bila radi odstranitve orožniških postojank in utrdbe istih uničiti namenjene. Orožniki so bili z napadom partizanov prisiljeni zapustiti postojanko Železniki, kar so izvršili 22. 11. 1944, s tem da so z opremo, kolikor so jo mogli nesti, okrog 3. ure pop. po ovinkih zapustili Železnike in tako prišli skozi Češnjico v Selca.« Iz zgornjega zapisa gasilcev je jasno, kaj so gasilci smeli gasiti in kaj ne.

Gasilci ognja niso pogasili, kot je zapisal Zupanc, temveč le varovali sosednja poslopja pred namensko, od partizanov in nekaterih aktivistk, zažganih stavb. V nadaljevanju je tajnik društva F. Srebrnjak navedel 17 enot hiš in poslopij po tedanjih številkah in lastnike vseh hiš in poslopij, »ki so vsled požara nerabna«. Poslopja, ki so zaradi obstreljevanja in požara postala nerabna. so: hiša štev. 40 – Gustav Egger, 47 – Josip Levičnik, 66 - občinska pisarila (cerkovnikovo stanovanje), 67 – Prosvetni dom, 69 – Osnovna šola, 70 – Peter Gartner, 71 – župnišče, 72 – Marija Kalan, 73 – Frančiška Dolenc, 74 – Frančiška Globočnik, 75 – Johana Šuštar, 76 – Franc Vidmar, 78 – Jožef Benedičič, 80 – Jožef Dolenc, 86 – Sokolski dom, cerkev svetega Antona in župnijsko gospodarsko poslopje.

Železniki, uničena župnijska cerkev. Vir: M. G.

Uničeni cerkev, župnišče, gospodarska poslopja, mežnarija in Jegličev dom

Več ali manj je bilo poškodovanih še 12 drugih zasebnih stavb in občinska hiša (Štalc). Župnija je imela uničeno farno cerkev, župnišče skupaj z gospodarskimi poslopji (hlev in drvarnica), mežnarijo in Jegličev dom.

Naslednji dan, ko je ostrešje cerkve še gorelo, je več domačink in še več otrok reševalo iz cerkve opremo in jo nosilo čez trg in cesto v Benetkovo garažo. Pri tem je bilo posebej nevarno, ali bo popustil obok v ladji cerkve in pokopal pod seboj reševalce, saj je ostrešje cerkve 25. novembra čez dan še vedno gorelo. Monštranco in sveto posodje sta rešili iz tabernaklja Karlinka in njena hči Cirila, skupaj s Toniko Ramovš in Pegamovo. Ostanke zvonov so kasneje odpeljali na Jesenovc in jih po koncu vojne prodali za obnovo cerkve.

Ogorčenje zaradi uničevanja kulturnih domov, cerkve in hiš

Med reševalci inventarja iz cerkve sv. Antona je bil tedaj tudi domačin, 14-letni Konrad Triller, danes star 95 let, z odličnim spominom in zgovoren pripovedovalec domače zgodovine. Je še ena redkih prič grozot in strahu bojev v Železnikih in tudi ogorčenja in žalosti domačinov zaradi zlonamernega uničevanja kulturnih domov, cerkve, predvsem pa hiš v pravi mrzli zimi z okoli 30 centimetri snega.

Partizani so kmalu po požigu dovolili pripravo potrebnega lesa za pokritje strehe na cerkvi, čeprav je s Sv. Križa nad Kališami kdaj švignila kakšna svinčenka. Do konca zime je bila cerkev z deskami za silo pokrita in tako je ostalo še deset let. Z 80.000 dinarji državne pomoči za vojno škodo so uspeli s pomočjo faranov, predvsem pa mežnarja Blaža Gortnarja, da so lahko imeli za veliko noč leta 1946 verske slovesnosti v cerkvi sv. Antona: prej so bile v cerkvi sv. Frančiška.

Železniki, zadaj zvonik uničene župnijske cerkve pozimi 1944. Vir: Železne niti 22, 2025

Gasilci so preprečili še hujše uničenje

Vincencij Demšar povzema tri zapise domačina Cirila Zupanca iz Železnikov v zvezi s požigom Železnikov v novembru 1944. Zupanc je iz arhiva PGD Železniki prepisal, da so gasilci nastopili »le v noči od 23. do 24. november 1944, ko so goreli: sokolski in prosvetni dom, osnovna šola in cerkev. Ogenj so pogasili in preprečili, da bi se razširil na bližnje hiše.« Iz samega poročila gasilcev o požaru ni razvidno, ali so gasili samo zadnjo noč ali že prejšnjo. Tudi ni jasno, katere požare so pogasili. Verjetno so samo varovali sosednje stavbe, da ne bi zagorele.

V zborniku Selška dolina je Zupanc napisal daljši članek V boju za svobodo. V tem članku je celoten pregled partizanske aktivnosti v Selški dolini. S požigom v Železnikih je na kratko opravil. »Zanimivo, da o tako številnih izgubah življenj, strahu in materialni škodi v Železnikih, v njegovem rojstnem kraju, zapiše le dobre štiri vrstice besedila. Nič več!«, komentira Demšar.

Bilo je tudi veliko ubitih in ranjenih

Nato je navedel odlomek iz omenjenega zbornika (Selška dolina, str. 384): »Od 19. do 21. novembra je XXXI. divizija napadala in osvobodila Železnike. Neposredno so napadali borci Gradnikove brigade in jurišnega bataljona XIX. Snob Srečka Kosovela. Na raznih položajih v dolini so bile še enote Prešernove in Kosovelove brigade ter Škofjeloškega odreda, da so zavarovale napadalce. Padlo je 13 partizanov, 35 je bilo ranjenih. Nemci so imeli 29 ubitih, 21 ranjenih, 1 orožnik je bil ujet.«

V dnevniku Lokačeve mame za 22. november 1944, ki ga je objavil njen sin Ciril Zupanc, pa je kar lep pregled dogajanj v tistem času (Loški razgledi 16, 1969, str. 64). Zapisala je, da sta prvo noč padla postojanka in bunker pri Mucku na Racovniku, drugo noč pa Levičnikova hiša – nemška postojanka. Na Trnju je pogorelo več stanovanjskih hiš in polovica Racovnika je bila razdejanega. »Ljudje so bili obupani. Selijo se s Trnja na Racovnik.«

Uničili so celo vrsto stavb v Železnikih

V knjigi Tri desetke Selške doline (samozaložba, Železniki, 2025) je Marija Gasser pri opisu partizanskega uničevanja v Železnikih s požigom župnijske cerkve zapisala (str. 94): Tudi Petrač pove podobno: »Že v teku napada je pogorela Muckova hiša na Racovniku, župnijski hlev in vsa Gasa, tj. Betna, Lizina, Bajtarjeva in Štrajnarjeva hiša, vse do Torkarja. Zdaj so zgorele še: Levičnikova hiša, prosvetni dom, mežnarija, župnišče in Nacetova hiša kot postojanke.

Drugi večer so bili na vrsti cerkev, šola in sokolski dom. Močno poškodovane so bile hiše na Trnju: Vidmarjeva, Štrbencova in Pavelčkova, na Racovniku pa Bravčkova in Antonova. /.../.«

Drugi vir (Lotrič, Pionirski odred Ratitovec, 1981) je navedel: Zgorela je stara šola, tik ob cerkvi, ki je bila polna žita. Bila je to obvezna oddaja kmetov iz vse občine Železniki za leto 1944 in je Nemci niso utegnili odpeljati.

Samo na Selškem so partizani uničili deset cerkva

Vincencij Demšar je nadaljeval, da ob vseh dosedanjih pisanjih in raziskovanjih nemško-partizanskega spopada ostaja še vedno veliko odprtih vprašanj, za katere nimamo ne pravega, niti domnevnega odgovora. Npr.: 1. Ali so se Nemci umaknili iz Železnikov zjutraj ali popoldne? 2. Ali so partizani res zaradi nemške nevarnosti na Cerkljanskem opustili napadanje Železnikov, pri tem, da je ta dan prišlo v Selca okoli 400 Nemcev? 3. Razmerje med obrambo in napadalci je bilo na začetku po partizanskih podatkih 1 (52 ali 64) : 4 oz. 5 (250 partizanov – en bataljon z vzhodne, drugi z zahodne smeri Železnikov). Boji so bili le ponoči. 4. Ali so res civilne (?) in vojaške oblasti dale nalogo enoti Kosovelove brigade za požige? 5. Koliko in kako so gasilci lahko gasili, glede na to, da so bili določene stavbe določene za uničenje? 6. Ali je tajnik GD Železniki o požarih novembra 1944 zapisal vse, ali je zaradi Nemcev ali partizanov naredil tako kratek nevtralen zapis? Ciril Zupanc, ki je videl ta zapis in ga večinsko objavil v Loških razgledih, je zapisal, da so gasilci gasili le zadnjo noč. Zapis tajnika tega ne nakazuje. In še bi se lahko spraševali tudi glede na to, da je bilo samo na Selškem uničenih deset cerkva, na Poljanskem samo cerkev v Poljanah, pa še ta je bila manj poškodovana kot farna cerkev v Železnikih.

Železniki, župnišče in Šterbencova hiša po partizanskem uničevanju. Vir: M. G.

Vojna škoda na cerkvenem premoženju

Poleti 1945 so po posameznih krajevnih ljudskih odborih /KLO/ dobili natisnjene formularje, da so lahko oškodovanci prijavljali vojno škodo. Tako je bilo tudi v KLO Železniki. Škodo na cerkvenem premoženju sta prijavila ključarja Urban Jelenc, Smoleva 4, in Pavel Tavčar. Jelenc je prijavil oddajo farne poštno hranilne knjižice, kjer je imela naloženih 22.563 din, tedanjemu komisarju v Železnikih pomladi 1941. Za to je imel potrdilo. Pavel Tavčar, ki je bil tudi že pred vojno cerkveni ključar, je kot skrbnik in zastopnik cerkvene uprave Železniki 3. septembra 1945 prijavil škodo na cerkvenih zgradbah. Pri podpisu vloge je navedel: »z vednostjo župnika«. Okrajna komisija je škodo ocenila le za 4.000 din manj. Navedel je naslednja cerkvena poslopja: župno cerkev, staro 70 let. podružnično cerkev sv. Frančiška. staro 235 let, prosvetni dom, star 43 let, župnišče, staro tristo let, mežnarija, stara sto let. Za podružnico sv. Frančiška je navedel, da je le delno poškodovana – škrilasta streha in stekla v oknih. Na vseh teh objektih je prijavil škode za 1.460.000 din. Na pohištvu in opremi cerkve je bilo škode za 593.000 din, v prosvetnem domu za 109.600; skupno 2.160.140 din. Škodo na umetniških stvareh je posebej ocenjevala kulturnozgodovinska komisija. Po pregledu okrajne komisije za vojno škodo je bilo priznane skupno 2.174.000 din.

Župnišče, hlev, drvarnica in mežnarija so bili popolnoma uničeni

Vse strehe, razen cerkvene ladje, so bile pokrite s škriljem. Zvonik župijske cerkve prav tako, ladja pa s pločevino. Ostrešje cerkve je povsem zgorelo, je v prijavi septembra zapisal ključar Tavčar, in da so jo do zdaj za silo pokrili z lesom. Les so lastniki podarili. Uničeno je bilo pohištvo in oprema: cerkveni paramenti, zakristijska omara. Križev pot in slika sv. Antona v glavnem oltarju sta bila delno poškodovana. Podobno tudi razni zidni okraski slopov in kapitelov, prižnica, delo Štefana Šubica.

Pogorele so orgle in vse leseno v zvoniku. Štirje zvonovi so bili uničeni; deloma razbiti, drugi raztopljeni. Povzročitelji škode na cerkvi so bili po prijavi Tavčarja »Nemci in partizani v boju«, škode na opremi cerkve pa »partizani vsled samoobrambe«. Tako je zapisal ključar Tavčar na formularsko vprašanje, kdo je bil povzročitelj škode. Župnišče, hlev, drvarnica in mežnarija so bili popolnoma uničeni.

V Prosvetnem domu uničena knjižnica s 604 knjigami in 196 letniki časopisov

Prosvetni dom je ostal brez strehe in stropov, uničenih je bilo tudi nekaj njegovih zidov. Pred vojno je Prosvetno društvo v pritličju imelo knjižnico s 604 knjigami in 196 letnikov časopisov. V nadstropju je bila igralska garderoba s kulisami za 12 scen, 33 oblek, 14 perutnic za angele, pet okenskih zaves, pet metrov klota in gledališko dvorano. Uničeni sta bili še dve omari, 11 miz, 140 stolov. V pritličju je imela v najemu prostor tudi pošta. Samo škodo na opremi prosvetnega doma so ocenili skoraj na 110.000 din. Nadstropna stavba mežnarije, velika 14 m x 13 m, je služila mežnarjevi in organistovi družini. Eno stanovanje so oddajali v najem.

Železniki, uničena cerkev in partizanski miting pred cerkvijo leta 1945. Vir: Železne niti 22, 2025

Povojni čas – z vztrajnostjo proti nagajanju

Vincencij Demšar v prispevku 80 let požiga cerkve sv. Antona v Železnikih piše tudi, kako povojna komunistična oblast ni hotela dati dovoljenja za nujno ureditev strehe na župnijski cerkvi, kljub večkratnim prošnjam župnika Valentina Bertonclja.

Tudi sodelovanje z arhitekti pri obnovi zvonika ni bilo usklajeno. Mnoga obnovitvena dela so trajala še več let. Nove zvonove so ob vsem kritiziranju politične oblasti obesili v zvonik šele leta 1973 pod župnikom Maksom Ocepkom. Začasni Plečnikov zvonik pa je pravo predvojno podobo dobil šele z župnikom Francem Dularjem in župnijskim gradbenim odborom pod vodstvom domačina Janeza Ferlana leta 1997.

Po vrnitvi župnika V. Bertonclja v Železnike in mežnarjeve, Gortnarjeve družine, je nastalo vpraša­nje, kje bodo oboji dobili streho nad glavo. Stisnili so se vsi v majhno kaplanijo: Gortnarjevi spodaj, župnik zgoraj, in iskali možnost za zgraditev lastne­ga bivališča. Povojni lokalni oblastniki so se trudili zapreti vsako pot do obnove župnišča. Stavbni parceli nekdanjega župnišča in njegov vrt je oblast po vojni »nacionalizirala« in spremenila v »javno površino«, v park. Leta 1961 je pri ZKV 20 k. o. Železniki vpis, da sta stavbišči tega vložka štev. 15 in 16 brez stavb. Leta 1965 je vpis za vsako stavbišče posebej z enako formulacijo. da sta »stavbišči brisani«, ker je bila stavba porušena zemljišče pa spojeno s pare. št. 264 v javni prostor.

Župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika v Železnikih. Foto: Ivo Žajdela

Novo župnišče so na nekdanjem mestu lahko pozidali šele leta 1971

V tem času se je pokazala možnost, da župnija Železniki kupi hišo, kjer je imela svojo ordinacijo zdravnica Strnadova, hišo številka 25. Njena lastnica je bila prej Marija Šraj, ki je leta 1957 umrla. S sklepom o dedovanju z dne 30. september 1957 je postal lastnik brat pokojnice Ivan Šraj, profesor v Bergamu v Italiji. Potem ko je 2. junija 1961 umrla še dolgoletna zdravnica v Železnikih V. Strnadova, je Rimokatoliško župnijstvo že 25. avgusta 1961 kupilo to hišo, v katero se je lahko preselila družina skrbnega mežnarja Blaža Gortnarja. Tu je ostala deset let, do leta 1971.

Ko je bilo zgrajeno novo župnišče, so se preselili nazaj na kaplanijo. Spomladi leta 1970 pa je župnija prodala kupljeno hišo, ker je le dobila dovoljenje za gradnjo novega župnišča leta 1967. Leta 1971 je bilo župnišče na nekdanjem mestu dokončano. Blagoslovil ga je tedanji ljubljanski škof dr. Jože Pogačnik. Župnik je pridobil prepotrebne prostore v novem župnišču, mežnarjeva družina pa se je po desetih letih vrnila na prejšnje mesto, je svoj prispevek zaključil Vincencij Demšar.