Želimeljčanka, ki polni strani časopisov

»Samo poglej za sabo, kako je to 'kul' ustanova,« mi je rekla Manca Boh, ko sva se sestali na Novem trgu v Ljubljani. In prav to navdušenje nad Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) jo je pripeljalo do zmagovalne raziskovalne naloge o Kosovelovih rokopisih, zaradi katere zdaj polni strani časopisov. Energična Želimeljčanka zase pravi, da je razcepljena osebnost, ker jo zanima toliko različnih stvari – tudi njena raziskovalna naloga povezuje dve področji: književnost in kemijo. S svojo raziskovalno nalogo si na 60. Srečanju mladih raziskovalcev Slovenije osvojila prvo mesto na interdisciplinarnem področju. Lahko na kratko opišeš bistvo in potek tega raziskovalnega projekta? V našem projektu smo z analizo črnila primerjali čas nastanka različnih Kosovelovih rokopisov. Najprej sem med Kosovelovimi rokopisi izbrala 50 dokumentov po videzu glede na barvo črnila (bolj črno, rjavo, modro). Potem smo z dvema metodama infrardeče spektroskopije primerjali črnila med seboj in jih na podlagi korespondence, ki je datirana, razvrstili v klastre (skupine, op. a.) glede na čas nastanka. Kosovel je bil namreč zelo reven in sklepamo, da je uporabljal le eno črnilo hkrati, zato se za pisma in pesmi, napisane z istim črnilom, predvideva, da so nastala v istem časovnem obdobju. To je bila prva faza projekta, v kateri smo analizirali samo teh 50 dokumentov, da bi preverili, ali princip deluje. Izkazalo se je, da deluje, zato upam, da bo sledila druga faza projekta, ko bo raziskava ponovljena na celotnem Kosovelovem opusu. Kako se je vse skupaj začelo? Od kod ideja za takšen raziskovalni projekt? Želela sem delati karkoli v NUK-u, zato sem stopila v stik z njimi in povedala, da sem navdušenka nad literaturo in Kosovelom. Ravnateljica NUK-a Jana Kolar mi je ponudila sodelovanje pri tem projektu in predlagala, da iz tega napišem raziskovalno nalogo. Kasneje sva se pogovarjali o tem, da je priložnosti sodelovanja na splošno več, kot si dijaki mislijo. Če greš in vprašaš, lahko marsikaj dobiš. Metode z infrardečo svetlobo ste uporabljali na originalnih rokopisih. Ste morali upoštevati kakšne posebne protokole? Seveda. Ker smo kemijske analize izvajali na Fakulteti za kemijo, sva z restavratorko, zaposleno na restavratorskem oddelku NUK-a, vsak dan zjutraj vzeli rokopise iz posebne ognjevarne omare, kamor smo jih pospravljali med projektom, da jih ni bilo treba vsakič iskati v arhivu. Potem sva jih v ognjevarnem kovčku z avtom prepeljali do fakultete in potem popoldan nazaj. Restavratorka je bila ves čas med analizo zraven, da nas je usmerjala in opozarjala. Pomembno je, da se rokopisov čim manj dotikaš in si pred tem vedno umiješ roke. Bele rokavičke pa so mit, saj so ugotovili, da imaš v rokavicah veliko manj občutka in se hitreje zgodi, da rokopis po nesreči strgaš. Kašen pa je bil občutek držati v rokah originalne Kosovelove rokopise? Noro dober! Kar nisem mogla verjeti, da so to dali meni, in sem se zato res trudila upoštevati vse varnostne protokole. Bil je res dober občutek. Tudi zato, ker vidiš, na kako slabem papirju je to napisano. Recimo Ekstaza smrti je napisana na »šmir papirju«, na razglasu sežanskega cestnega odbora. Nekatere pesmi so napisane tudi na nekem obrazcu zavarovalnice v Trstu, kjer je bil njegov stric zavarovalni agent. Od kod sploh navdušenje za Kosovela? Zanimiv se mi je zdel že pri pouku v gimnaziji, ko smo ga obravnavali. Všeč mi je, ker je enigma in je njegova dela zanimivo razvozlavati. Najbolj impresivno je, da je umrl pri 22-ih, pa je napisal tako veliko kvalitetnih stvari. Vendar pa ne vem, če bi se razumela, če bi se spoznala, ker je imel zelo visoke standarde. Spomnim se, da se je v nekem pismu pritoževal v smislu: »Joj, ta današnja mladina! To sploh niso literati, samo neki ambiciozneži!« Bil je na sploh zelo kritičen tako do svojih kot do tujih del. Njegov prijatelj je po Kosovelovi smrti o njem zapisal, da je vedno pisal in metal stran, pisal in metal stran. Danes imamo torej le tisto, kar je obdržal, v resnici pa je napisal še mnogo več. Kaj te poleg književnosti in kemije še zanima? Sem skavtinja v stegu Škocjan – Turjak 1, pojem v pevskem zboru in hodim na solo petje, igrala sem tudi violino, za šport pa nikoli nisem bila nadarjena. Si morala ostale hobije postaviti na stranski tir zaradi raziskovalnega projekta? Niti ne. Na projektu sem delala kar dolgo, od lanskega julija do letošnjega februarja, in so bila obdobja, ko nisem naredila čisto nič, in obdobja, ko sem pisala vso noč, ker kadar te »povleče noter«, ne moreš iti spat ob enih. Prispevke o tvoji raziskovalni nalogi smo lahko zasledili v skoraj vsakem večjem mediju. Kaj praviš o tolikšni medijski pozornosti? Zanimivo je, da ob iskanju v Googlu dobiš slike, ki so dejansko tvoje, in da mi je kar nekaj ljudi reklo, da so jih recimo babice spraševale, če poznajo to dijakinjo z Gimnazije Želimlje, ki je raziskovala Kosovela. Zdi se mi res dobro, da so ljudje izvedeli za ta projekt, ker je zelo zanimiv, po drugi strani pa bi si tudi drugi nagrajeni projekti zaslužili toliko pozornosti, ker so bili vsi zanimivi. Gotovo pa se pozna troje: da je Kosovelovo leto, da sem zmagala v svoji kategoriji in da sem dijakinja, saj je večina sodelujočih v raziskovalnih projektih starejših. Ob tem pa vedno želim poudariti tudi pomembno vlogo mojih izjemnih mentoric: moje profesorice za slovenščino Eve Lajevec, ravnateljice NUK-a Jane Kolar in Hend Mahgoub s fakultete za kemijo, saj redkokateri projekt lahko izvede en sam človek. To je bil tvoj prvi raziskovalni projekt, kajne? Da, ampak upam, da ne zadnji. To si namreč želim delati: rada bi bila raziskovalka, najraje na področju dediščinske znanosti, s katerega je bil tudi ta projekt.

Dostop do članka (47174)

Želimeljčanka, ki polni strani časopisov

Želimeljčanka, ki polni strani časopisov

S svojo raziskovalno nalogo si na 60. Srečanju mladih raziskovalcev Slovenije osvojila prvo mesto na interdisciplinarnem področju. Lahko na kratko opišeš bistvo in potek tega raziskovalnega projekta?

Rekordnih 400 gramov življenja

Kdaj je pa tu maša?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.