Erika in Charlie sta si ustvarila družino – leta 2022 se jima je rodila hčerka in dve leti pozneje še sin. Njuna skupna pot se je začela povsem preprosto: spoznala sta se prek prijatelja, ki ji je predlagal delo v njegovi organizaciji. Toda že po 15-minutnem razgovoru je Charlie ugotovil, da med njima obstaja nekaj več. Namesto da bi jo zaposlil, jo je povabil na zmenek in tako se je začela njuna ljubezenska zgodba, ki se je tistega usodnega septembrskega dne tragično končala.

Dan pred atentatom

V intervjuju je Erika z bolečino pripovedovala, kako je ostala v Phoenixu, da bi pomagala bolni materi, medtem ko se je Charlie odpravljal na še en dogodek svoje organizacije. »Rekel mi je: »Doma te potrebujejo. Bodi doma. Pridi z mano v četrtek na naslednji dogodek, ki ga imamo.« Tisto noč je bil tako navdušen,« je pripovedovala s solznimi očmi.  

Vsako jutro sta si dala poljub, vendar tistega jutra se ni poslovil z objemom in ni bilo poljuba, ker je bila ura še zelo zgodna. »Vzel je svoj poročni prstan in ogrlico ter odšel. Niti mu nisem mogla dati poljuba za slovo,« je povedala. Takrat ni vedela, da se vidita zadnjič.

Charlie je bil ustreljen! Vzemi otroke! Pokliči varnostnike! Vzemi otroke, vzemi otroke! Ustrelili so ga!

Klic, ki ji je spremenil življenje

Po medijih je zaokrožilo, da so bili otroci in Erika na prizorišču atentata, a ni bilo tako. »Bila sem z mamo pri zdravniku. Na telefonu sem videla video, kako je delil kape. Takrat sem rekla: »Mami, poglej! Začelo se je.« Nato je nastavila telefon na tihi način ter ga odložila.

Nekaj trenutkov pozneje jo je družinski prijatelj Mikey začel klicati. Klical jo je večkrat zapored. Erika je vedela, da je nekaj narobe, ker je bilo prvič, da jo je klical med Charliejevim govorom. Dvignila je telefon in slišala besede, ki jih ne bo nikoli pozabila: »Charlie je bil ustreljen! Vzemi otroke! Pokliči varnostnike! Vzemi otroke, vzemi otroke! Ustrelili so ga!« Hitro je stekla iz centra za zdravljenje in se zgrudila na parkirišču. »Neverjetna nočna mora,« je opisala.

Z vsem spoštovanjem gospod, hočem videti, kaj so naredili mojemu možu. Želim mu dati poljub, ker mu ga zjutraj nisem mogla.

»Scena kot iz grozljivke«

»Prileteli smo v Utah in odšli takoj v bolnišnico. Ko smo vstopili, je bila scena kot iz grozljivke. Vsi smo bili pretreseni,« je povedala. Ko so ji skušali svetovati, naj v sobo, kjer leži Charlie, ne vstopi, je vztrajala: »Z vsem spoštovanjem gospod, hočem videti, kaj so naredili mojemu možu. Želim mu dati poljub, ker mu ga zjutraj nisem mogla.«

»Ko sem vstopila noter, je bil videti živ,« je opisala njegov videz. Poljubila ga je. A zapustiti Charlieja v tisti sobi, kot je priznala, »je bil eden najtežjih trenutkov v mojem življenju«. 

Hči: »Kje je očka? Kdaj pride domov?«

Otrokoma je povedala, da je očka odšel na službeno potovanje z Jezusom. Hči jo je še nedolgo nazaj vprašala: »Kje je očka? Kdaj pride domov?« Odgovorila ji je: »Draga, očka je še vedno z Jezusom. Tako so zaposleni,« in dodala: »Če se kdaj želiš pogovoriti z očkom, samo poglej v nebo in začni govoriti z njim. Sliši te.«

Otroka vesta, da je oče v nebesih, vendar kaj to pomeni, še ne razumeta: »Torej, ali to pomeni, da je v drugi hiši?« Erika jima je odgovorila: »Da. Gradi nam hišo. Nekateri bi rekli graščino.« Hči jo je vprašala: »Misliš, da bi ga lahko kdaj šla obiskat?« »Draga, vsi bomo nekega dne šli,« ji je odvrnila. Novinarju pa je zaupala, da ne želi, da otroka kadar koli vidita posnetek umora, saj ga niti sama ni videla in ga ne želi nikoli videti. 

Mnogi ljudje na tem svetu mislijo, da je odpuščanje slabost, ali da ko odpustiš, pozabiš. A je ravno nasprotno. To je oblika svobode.

Najtežji trenutek je …

… »noč. Vedno noč. Vsako noč mu povem o svojem dnevu. Pogovarjam se z njim,« je povedala in dodala, da je težko »biti sama v postelji, se prevračati in poskušati poljubiti za lahko noč nekoga, ki ga ni«. Opisala je, kako je Charlie po navadi v kopalnici med tuširanjem risal in pisal na steklo: »Vedno je tam pustil podpis. Čeprav ga ni več, ga še vedno iščem.«

Prav vera ji je, kot pravi, omogočila, da ni nikoli postala jezna na Boga. »Ne sprašujem se, zakaj me je Gospod spravil skozi to, zakaj me preizkuša. Bog je tako dober in tako suveren.« Ko je na pogrebu odpustila morilcu moža, je bila javnost v šoku, vendar je Erika glede odpuščanja dejala: »Mnogi ljudje na tem svetu mislijo, da je odpuščanje slabost, ali da ko odpustiš, pozabiš. A ravno nasprotno. To je oblika svobode.« Ne želi si, da bi sovražnik imel njeno srce. Njena zgodba je zgodba žrtve, a tudi zgodba nekoga, ki se je odločil, da tragedija ne bo zadnja beseda. »Ljubila sem in še vedno ljubim Charlieja,« je dejala.