Papež Frančišek ni prvi papež, ki ima srce odprto za brezdomce, kot pravi sam. V novem pogovoru za italijansko revijo Scarp de' tenis, ki jo urejajo brezdomci, se spominja znane zgodbe, ki jo o Janezu Pavlu II. in skrivnostnem brezdomcu pripovedujejo v Vatikanu.

Zgodba morda zunaj vatikanskih zidov ni toliko znana, zato jo tule predstavljamo našim bralcem, kot jo je v pogovoru za revijo navedel papež Frančišek.

Vprašanje: Vaša Svetost, ko srečate brezdomca, kaj je prva stvar, ki mu jo rečete?

Papež Frančišek: »Dobro jutro! Kako ste?« Včasih izmenjava nekaj besed, drugič pa vzpostaviva pravi odnos, in takrat prisluhnem zanimivim zgodbam: »Obiskoval sem katoliško šolo z internatom; imeli smo dobrega duhovnika …« Nekdo bo morda rekel: zakaj bi me to sploh zanimalo? Toda ljudje, ki živijo na ulici, takoj razumejo, kdaj človeka nekaj resnično zanima in kdaj ga posluša zgolj – ne bom rekel iz usmiljenja, ampak gotovo z bolečino v srcu. Lahko srečamo brezdomca in nanj gledamo kot na osebo ali pa kot na psa. In zelo dobro se zavedajo teh različnih pogledov.



Po Vatikanu kroži znana zgodba o brezdomcu, poljskega porekla, ki je običajno »bival« na rimskem trgu Piazza Risorgimento. Z nikomer ni govoril, celo s prostovoljci Karitas ne, ki so mu ob večerih prinesli topel obrok. Šele po dolgem času jim je uspelo, da jim je povedal svojo zgodbo: »Duhovnik sem. Vašega papeža dobro poznam; skupaj sva bila v semenišču«, je dejal. Besede so prišle na ušesa Janezu Pavlu II., ki je, ko je zaslišal brezdomčevo ime, potrdil, da sta bila skupaj v semenišču, in želel se je srečati z njim. Po štiridesetih letih sta se stisnila v objem in ob koncu avdience je papež duhovnika, s katerim je bil skupaj v semenišču, prosil, če lahko prisluhne njegovi spovedi. »Zdaj pa si ti na vrsti«, je rekel Janez Pavel II. In njegov kolega iz semenišča je šel k spovedi k papežu. Zahvaljujoč dejanju enega samega prostovoljca, toplemu obroku, nekaj tolažilnim besedam in prijaznemu pogledu se je ta oseba postavila na noge in nadaljevala z običajnim življenjem. Kasneje je postal celo bolniški kaplan. Papež mu je pomagal. To je vsekakor čudež, obenem pa tudi zgled, da lahko rečemo, kako so tudi brezdomci ljudje z velikim dostojanstvom.

Ob nadškofijski palači v Buenos Airesu, v podhodu med ograjo, sta živela brezdomska družina in mlad par. Srečal sem jih vsako jutro, ko sem zapuščal palačo. Pozdravil sem jih in z njimi vedno tudi spregovoril nekaj besed. Nikoli nisem niti pomislil, da bi jih odgnal. Nekdo mi je rekel: »Onesnažujejo kurijo«, toda umazanija prihaja od znotraj. Mislim, da moramo z ljudmi govoriti skrajno človeško, ne na način, kot da nam nekaj dolgujejo, predvsem pa ne smemo z njimi ravnati, kot da so le potepuški psi.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia / splet