Prvi šolski dan gospe Omelc

»Prav nič se ne veselim novega šolskega leta,« je gospa Omelc potožila svojemu možu, ko sta zadnjega avgusta po kosilu za mizo pila kavo.

»Zakaj pa zdaj to?« se je začudil gospod Omelc. »Saj imaš rada svojo službo!«

»Tebi je lahko reči, ker si že upokojen!« mu je zabrusila žena, posrebala zadnje kaplje z dna skodelice, nato pa vstala in vse skupaj sunkovito odnesla v kuhinjo.

Kmalu se je med cingljanjem posode v koritu in šumenjem vode zaslišalo momljanje gospe Omelc: »Seveda imam rada svojo službo! To sploh ni vprašanje.«

In še malo cingljanja posode in še več šumenja vode ... »Samo otroci so problem.« Gospa je zavzdihnila. Nima smisla, da mu razlagam, saj ne bo razumel.

Ni marala, da se po šoli govori, da je tečna ali celo, da sploh ne mara otrok. Ker to ni res!

Samo jezi jo, kadar vidi, kako malo je otrokom mar za red. Nihče je niti ne pozdravi, kaj šele, da bi znali ceniti lepo počiščeno šolo. Nad tem je bila vsako leto znova razočarana. Morda zato, ker je vsako leto upala, da bo tokrat drugače.

Kako naj bi vse to razložila možu, ki je takoj, ko sta opravila s posodo, sedel v fotelj, stegnil noge na pručko in izginil za ekranom tablice, polne najnovejših novic z vsega sveta?

Prvi šolski dan tisto leto je bil deževen. Ko so učenci vstopili, je bilo treba za njimi hitro vse pobrisati, da se je šola ob prihodu prvošolcev in njihovih staršev spet svetila. Potem je bilo treba pobrisati še za temi, saj so ta dan smeli po šoli hoditi kar obuti. In še enkrat, na hitro, ko so po eni uri odšli.

Gospa Omelc je bila preveč zatopljena v že tretje brisanje tal, da bi opazila deklico, ki se je ustavila pred njo.

Deklica in čistilka. Ilustracija: Kristina Krhin

»A ti si pa čistilka?« je zapiskala.

»Joj, Sara!« je takoj prihitela njena mama. »Reče se gospa snažilka, in moraš jo vikati!« Nato se je obrnila h gospe Omelc: »Se opravičujem, naša Sara je zelo zgovorna. Komaj je čakala na šolo in misli, da mora že prvi dan vse spoznati.«

Čistilka se je zazrla v deklico z dvema kitama, rožnato obleko in rumeno rutico. Kljub veliki škrbini med sprednjimi zobmi se je deklica na široko smehljala.

Tudi njej se je obraz razlezel v nasmešek: »Sem čistilka, ja.«

»Hvala za vaš trud, gospa čistilka!« je rekla deklica, se poslovila in stekla za starši.

Gospe Omelc je to polepšalo dan. Popoldne je med pomivanjem posode možu obnovila pripetljaj.

»Hm, samo ne imej zdaj od nje previsokih pričakovanj!« jo je posvaril, preden se je zleknil v fotelj s svojimi novicami.

Gospa Omelc si je nerada priznala, da ima mož verjetno prav.

A že navsezgodaj naslednji dan je Sara skozi škrbaste zobe spet zažgolela: »Dober dan, gospa čistilka!« In naslednji dan spet. In še naslednji. Ko ji je nekega dne po hodniku prišla nasproti, obdana s prijateljicami in jo glasno pozdravila, je ena od sošolk zašepetala: »Zakaj pa pozdravljaš čistilko? A se poznata?«

Gospa Omelc in otroci. Ilustracija: Kristina Krhin

Gospa Omelc je obstala, se pretvarjala, da si popravlja rokavice, v resnici pa prisluškovala.

»Seveda se poznava – vsak dan jo srečam v šoli! Zelo je prijazna, vedno se nasmehne, ko jo pozdravim ...« je še slišala, preden je gručica izginila za vogal.

Gospa Omelc je opazila, da jo od tedaj pozdravlja vse več prvošolcev. In včasih jih je pozdravila ali se jim le nasmehnila kar sama od sebe.

Nekega dne je možu poročala, kako prijetni so letošnji prvošolci in da ima zato kar večje veselje iti v službo.

»No, saj sem ti rekel, da ne smeš obupati nad njimi!« je zabrundal gospod Omelc.

Članek je bil objavljen v septembrski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!