Pri Založbi Družina je izšel prvi roman ruskega pisatelja Vladimirja Aleksandroviča Šarovova Vaje.

Dogajanje je spleteno iz zgodovinskih dejstev in fantazije v enovito zgodbo, v kateri je mogoče srečati nekatere odvode religijske prakse in nekaj osrednjih nasilniških potez revolucije, ob tem pa vrsto likov z mnogimi moralnimi, verskimi, ljubezenskimi, duhovnimi in drugimi preizkušnjami ter zapleti. Vse to bi zahtevalo obširnejši prikaz in omogočalo različne razlage, zato le upam, da se bo priložnost za ustrezno refleksijo ponudila še kje za zdaj naj zadostuje ta informativni zapis.

V pripovedi je sicer nemalo piščevih kratkih refleksij tudi o zgodovini, religiji, literaturi, Gogolju in gledališču, celo o pokrajini, vendar bralec sluti, da je v osrčje zgodbe nevsiljivo postavljeno vprašanje o izvorih zla, konkretno v ruski zgodovini reči je mogoče, da je to vprašanje skoraj osrednje gibalo pripovedi. Tako ni nenavadno, da celotno dogajanje Vaj pravzaprav poteka v ozračju, ki ga miselno obvladujejo vrednote pravoslavnega krščanstva.

Zgodba

Pripoved se začne z mislimi o Bogu in zlu in še s kakšnimi postulati biblijske etike, nadaljuje pa z daljšim poročilom o tem, kako je prvoosebni pripovedovalec prišel do zgodovinskega dokumenta, na podlagi katerega je razvil svojo zgodbo. Pripoved se počasi razrašča v dinamično in presenetljivo dogajanje, ki se začne v 17. stoletju, konča pa malo pred drugo svetovno vojno v sibirskem taborišču Mšaniki.

Pripovedovalec, živeč v Tomsku, dobi v roke dnevnik v bretonščini, poročilo, ki ga je o svojem početju pisal režiser potujoče gledališke skupine iz Bretanje (v piščevem videnju Francoz), ki ga njegov poklic v turbulentnih časih 17. stoletja nazadnje prižene v Moskvo. Tu ga kmalu sprejme car, pri katerem naj bi oblikoval gledališče, menda po zgledu nekaterih tedaj vidnih evropskih mogočnikov.

Toda kmalu se okoliščine napletejo tako, da režiserja po imenu Jacques Certan preselijo k patriarhu Nikonu blizu Moskve, kjer naj bi na območju njegovega samostana zgradil kopijo Svete dežele, Novi Jeruzalem, in tu uprizoril misterij, ki bo prikazoval Kristusovo vrnitev na zemljo. Bil je namreč ravno čas, ko so v Rusiji vzniknile govorice, da se bliža sodni dan, kar je voditelja samostana Nikona navdalo s prepričanjem, da bo njegov projekt spodbudil Jezusov drugi prihod in s tem odrešitev sveta. Režiser Certan izmed kmetov v okolici izbere igralce za izvedbo misterija, gradi se novo naselje, ki zajame bistvene objekte judovskega Jeruzalema, igralci vadijo in se pripravljajo na predstavo … a ves projekt le počasi napreduje, dokler patriarh ne pade v nemilost pri carju, Certana pa z njegovimi igralci vred oblasti izženejo v Sibirijo.

O avtorju

Vladimir Aleksandrovič Šarov se je rodil v Moskvi leta 1952 v družini pisatelja judovskega rodu Aleksandra Šarova, pisca znanstvene fantastike in knjig za mladino. Vladimir Šarov je po izobrazbi zgodovinar, študiral je tudi matematiko, vendar akademske kariere ni nadaljeval. Pisati je začel v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer pesmi in eseje, a njegova osrednja zvrst je proza. Za njegovo pisanje je po mnenju poznavalcev značilno, da na nenavaden način povezuje (rusko) zgodovino in (rusko) krščanstvo oziroma biblijske motive.

V znani reviji Novyj mir je leta 1993 objavil tekst, ki je zbudil protislovne in kritične odmeve, češ da je v njem preveč svobodno prepletel pravoslavje z boljševizmom. V romanu Obujenje Lazarja (2002) je motiv za stalinistična grozodejstva videl v prepričanju čekistov, da z ubijanjem svojih žrtev rešujejo njihove duše.

V Angliji ga na podlagi prevedenih del nekateri kritiki postavljajo ob bok Tolstoju in Dostojevskemu, vendar dodajajo, da je njegov literarni predhodnik pravzaprav prozaist Andrej Platonov (1899 1951), ki se je navdihoval pri filozofu Nikolaju Fjodorovu (1829 1903), pri katerem je ob drugem videl nekatere podobnosti med sovjetsko ideologijo in religijo.

Iz spremne besede Jožeta Horvata