Belokranjski muzej v Metliki

Belokranjski muzej je izdal znanstveno knjigo o zgodovini Metlike Neumarkt – Möttling – Metlika, s podnaslovom Nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja.

Avtorji knjige Neumarkt – Möttling – Metlika so zgodovinarji Boris Golec, Dušan Kos, Miha Kosi, Miha Preinfalk in Janez Weiss.

Soavtor in hkrati urednik knjige o zgodovini Metlike Janez Weiss je na predstavitvi povedal, da delo odpravlja belo liso na področju območne srednjeveške zgodovine.

Zbornik vsebuje zadnje razumevanje in vedenje o zgodovini in preteklosti Metlike ter njene bližnje okolice, hkrati pa obravnava še nekatera temeljna vprašanja cerkvene in politične zgodovine Bele krajine kot celote. Gre za dosežek slovenskega modernega zgodovinopisja in vsebuje prispevke priznanih avtorjev.

Knjigo uvaja Kosijev prispevek o razvoju dežele skozi vidik njenega plemstva. V drugem članku Boris Golec piše o metliški mestni avtonomiji, o njenem razvoju in meščanstvu, o gospodarskih in temeljnih značilnostih ter o razvoju in odnosih z deželnimi in drugimi uradi.

Pustošenja Turkov – ključni rez


Metlika v 16. stoletju

V tretjem prispevku se Weiss ukvarja z vprašanjem meščanstva oziroma kdo so bili meščani ter kako se je metliško meščanstvo oblikovalo in spreminjalo v štirih stoletjih. Prikazal je tudi ključen rez v metliški zgodovini, ki ga je predstavljal prihod Turkov in posledice njihovih vpadov v začetku 16. stoletja.

Sledi razprava Mihe Preinfalka o plemiški rodbini Erberg, ki je v Metliki bivala do leta 1770, v zadnjem prispevku pa se Dušan Kos ukvarja z vprašanjem cerkvene uprave.

Gre za bogato knjigo, ki predstavlja nov mejnik v razumevanju časa in prostora. Bogato opremljeno in reprezentativno knjigo je s pomočjo metliške občine in drugih podpornikov izdal Belokranjski muzej Metlika.

Na rovaš! Belokranjske soseske zidanice in Soseska Drašiči

V Ganglovem razstavišču Belokranjskega muzeja Metlika so leta 2017 postavili začasno razstavo Na rovaš! Rovaš je bil zapisno sredstvo svoj čas večinoma nepismenih ljudi – vsak član soseske je imel svojega – za označevanje količine izposojenega vina, ki ga je moral dolžnik jeseni vrniti s polovičnim pribitkom v moštu. Predstavitev stare šege je spremljal katalog, izdan kot 6. zvezek zbirke Belokranjska dediščina.

V njem predgovoru urednice sledi časovno prilagojen, leta 1964 napisan zgodovinski oris Jožeta Dularja Soseske zidanice v vzhodni Beli krajini. Andrej Dular se je v nadaljevanju posvetil predvsem soseski Drašiči, edini od mnogih značilnih belokranjskih vinskih kleti, središč vaške samouprave, sodelovanja in vzajemnega pomoči, ki od ustanovitve nepretrgoma deluje še danes. Predstavlja na novo odkrite dokumente te soseske, leta 2012 vpisane v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije, nato pa opiše še njeno delovanje po drugi svetovni vojni s temeljito obnovo, končano leta 2009, ki jo je spremljala tudi obnova vaške cerkve. Povzetke je v angleščino prevedla Nives Sulič Dular, bogato slikovno gradivo pa je iz muzejskega in drugih arhivov.

Stari ate, si res pil na róvaš?

Najtežja naloga muzejev je, kako dediščino približati mladim. V Belokranjskem muzeju v Metliki so zato izdali slikanico, ki so ji dali naslov Stari ate, si res pil na rovaš? Namenjena je učencem višjih razredov osnovne šole in je napisana tako, da jo razumejo tudi mlajši, medtem ko je starejšim v koristen poduk.

Predstavitev knjige aprila 2015, za katero je zgodbo napisala muzejska pedagoginja Alenka Misja, je bila tudi priložnost za predstavitev »kustosa« v Belokranjskem muzeju, ki so mu dali ime Jure, v muzej pa sta ga pripeljala Misjeva ter umetnostni zgodovinar in ljubitelj risanja Matija Cipurić. Matija je začel v muzeju pomagati že kot študent, tako pa se je začela tudi zgodba o Juretu. Lik za Jureta se mu je začel razvijati že leta 2010 predvsem med predavanji. Ko mu je prišla na misel kakšna ideja, je to narisal.

Kot je pojasnila avtorica zgodbe Misjeva, gre za izmišljen lik osnovnošolca z rumeno pobarvanimi lasmi in zelenimi supergami. »Jure se zaveda, da ne gre brez poznavanja preteklosti, zato se včasih obleče v belokranjsko narodno nošo. Ima velike oči in ušesa, saj veliko posluša in gleda okrog sebe, kajti vse ga zanima.« Zgodbo je gradila na tem, da Jure vodi obiskovalce po muzejski vinogradniški zbirki in jim pripoveduje zanimivosti. Pri nastajanju slikanice so bili muzealcem v veliko pomoč v Soseski zidanici v Drašičih, ki je poleg božakovske še edina živa v Beli krajini.

Hvala ti, Oton Župančič!

Januarja letos je Belokranjski muzej v Župančičevi rojstni hiši v Vinici predstavil slikanico Hvala ti, Oton Župančič! Takrat je minilo 140 let od rojstva pesnika, dramatika, esejista in prevajalca Otona Župančiča, ki se je 23. januarja 1878 rodil v Vinici.

V Belokranjskem muzeju iz Metlike so se na pomembnega Belokranjca spomnili na poseben način. Pripravili so predstavitev sedme knjige iz zbirke Belokranjski muzej za mlade v Župančičevi rojstni hiši v Vinici, ki je danes spominska hiša. V njej so sicer na ogled razstave Župančič – mojster besede, Zaslužni Belokranjci – umetniki in znanstveniki ter Vinica – stoletja ob reki Kolpi.


Kot je dejala direktorica Belokranjske muzeja Andreja Brancelj Bednaršek, je predstavitev slikanice darilo muzeja ob okrogli obletnici Župančičevega rojstva.

Knjižico sta predstavila kustosinja pedagoginja Alenka Misja, ki je napisala tudi besedilo, in Jure, maskota muzeja za otroke. Pred leti sta Jureta zasnovala Alenka Misja in Matija Cipurić, takrat še študent, danes pa šolani ilustrator. Cipurić je slikanico tudi ilustriral. Poglavitni namen slikanice je, da mladi na nevsiljiv način spoznajo Otona Župančiča in njegova dela, še zlasti tista za otroke.

Kip pesniku Otonu Župančiču pred Belokranjskim muzejem v Metliki

Beti: 60 let spominov

Junija 2016 so v Belokranjski muzeju v Metliki postavili začasno razstavo Beti. 60 let spominov.

Z njo s obeležili 60-letnico delovanja tamkajšnje tekstilne tovarne, ki je pomembno zaznamovala metliški razvoj. Beti je bila namreč nekdaj več kot podjetje, bila je mesto v malem, so poudarili v omenjenem muzeju. Njene blagovne znamke spodnjega perila, kopalk in drugih izdelkov so bile pojem kakovosti. Direktorica Belokranjskega muzeja in avtorica razstave Andreja Brancelj Bednaršek je na odprtju povedala, da so se pri pripravi razstave o Beti povezali s sodobnim podjetjem, ki z razliko starega, ki je ob svojem višku leta 1986 delo nudilo več kot 2000 ljudem, zaposluje nekaj manj kot 170 ljudi.


Dovolj gradiva za razstavo

Leta 1986, ko je zaposlovala 2.078 ljudi, je imela poleg sedeža v Metliki obrate tudi v Črnomlju, Mirni Peči, Dobovi ter predstavništvo v Ljubljani, obrat je imela tudi v hrvaškem Žakanju, predstavništvo v Splitu, v Beogradu predstavništvo in veleprodajo za Srbijo in Vojvodino, nekaj časa pa še dve tovarni v Nemčiji.

Ko je iz podjetja Beti prišla zamisel za jubilejno razstavo, so bili v muzeju kar malo skeptični, ali bo zanjo sploh dovolj gradiva. A pogled v arhiv in depoje je pokazal, da je strah odveč. Muzej je namreč po zaslugi njegovega dolgoletnega ravnatelja Jožeta Dularja, katerega žena je bila zaposlena v Beti, hranil številne predmete, od šivalnega stroja iz leta 1938 do kombineže iz leta 1970, od embalaže in etiket do koledarjev, katalogov in reklam.

Fotografije: Ivo Žajdela