Zveza zgodovinskih društev Slovenije izdaja znanstveno revijo Kronika, ki prinaša zelo pestre prispevke o slovenski krajevni zgodovini.

»Kdor želi raziskovati bogato zgodovino Ribni­ce, zagotovo najprej vzame v roke monumentalno delo ribniškega župnika in dekana Antona Skubica Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine,« je v uvodu v tretjo (tematsko) številko Kronike zapisal urednik dr. Miha Preinfalk. Skubičevo delo, ki kljub nekaterim napakam še danes velja za enega od temeljev poznavanja ribniške zgodovine, je luč sveta ugledalo v Argentini več kot trideset let po njegovi smrti (1976).

Šest let pozneje (1982) je izšla tudi številka Kronike, ki je bila z dvanajstimi prispevki v celo­ti posvečena Ribnici. V desetletjih, ki so minila od takrat, se je o Ribnici odkrilo marsikaj novega, zato so se pri Kroniki tudi na pobudo Muzeja Ribnica odločili, da temu dolenjskemu kraju posvetimo še eno številko. Da je bila odločitev pravilna, kaže tudi obseg nove številke, saj je v njej zbranih kar devetnajst prispevkov 20 avtorjev.

Med prispevki si posebno pozornost zaslužijo objave virov, ki med drugim razkrivajo dojemanje pričevalcev in njihove izkušnje z Ribnico in njenimi prebivalci. Eden takšnih virov je poročilo ribniške­ga arhidiakona Vaccana, ki je v 30. letih 17. stoletja zgrožen opazoval »barbarstvo« Ribničanov in moral­no razpuščenost njihovih duhovnih pastirjev. A tudi slabih dvesto let pozneje so tamkajšnji duhovniki v svojih opisih našli le malo lepih besed za svoje ribni­ške »ovčice«. Tretji vir je župnijska kronika s konca 19. in začetka 20. stoletja, ki je bolj nevtralna, čeprav se pisci (ribniški župniki) niso povsem odpovedali komentiranju in so svoje (pogosto pikro) mnenje o Ribničanih radi podali med vrsticami.

A zelo verjetno se Ribničani v preteklosti niso kaj dosti razlikovali od drugih Slovencev. So pa nedvom­no sloveli po suhi robi in krošnjarstvu (ki je imelo v 19. in 20. stoletju status obrti), pa tudi po svoji od­rezavosti in pojoči govorici, ki je njihovo prepoznav­nost ponesla po svetu. Kakšen je bil tipični »Ribničan Urban« v začetku 19. stoletja, razkrivata dva seznama potnih listov, ki ju je izdalo gospostvo Ribnica. Tudi sicer je Ribnica znana po bogati etno­loški dediščini, ki jo razkriva obsežen članek, etnološke predstavitve pa so deležni tudi prebivalci Poljan pri Ortneku.

V preteklosti so Ribnico pestile številne težave, zlasti so ljudi vznemirjali roparski napadi. Leta 1778 je izbruhnil obsežen požar, ki je uničil večino kraja. A kljub temu si je Ribnica kmalu opomogla, tako da so jo že nekaj desetletij kasneje razglašali celo za naj­lepši trg na Kranjskem.

Ribnica se je v zgodovinske anale zapisala tudi zaradi znamenitega čarovniškega procesa v začetku 18. stoletja. Ta je dolgo veljal za edini čarovniški proces na Kranjskem z ohranjenim podrobnim zapisni­kom, njegova žrtev Marina Češarek pa za zadnjo na grmadi sežgano čarovnico na Slovenskem. Čeprav današnje raziskave kažejo, da to ni povsem točno, pa se Ribnice še dandanes drži »čarovniški« sloves.

Med pomembnimi in vidnimi posamezniki sta v Kroniki izpostavljena dva, ki nista rojena Ribničana, a sta v tem kraju pustila neizbrisno sled. To sta ribniški župnik Ignacij Holzapfel iz prve po­lovice 19. stoletja, ki je s svojo dejavnostjo spreme­nil podobo kraja, poskrbel za zidavo nove ribniške cerkve (ki jo krasijo zanimive poslikave slovenskih umetnikov) in pozneje z velikodušno donacijo omo­gočil ustanovitev gluhonemnice v Ljublja­ni.

Druga je več kot stoletje mlajša Vesna Lavrič, uči­teljica prirodopisa v ribniški osnovni šoli, ki je bila gonilna sila ribniškega družabnega življenja, članica številnih tamkajšnjih društev in ena od pobudnic da­nes tradicionalne in prepoznavne prireditve Ribniški semenj suhe robe in lončarstva.

V ribniški številki Kronike najdemo še več posameznikov oziroma rodbin, ki so zaznamovali kraj in njegovo zgodovino. Iz srednjega veka je treba omeniti celjske grofe, ki so v 30. in 50. letih 15. stoletja poskrbeli za nastanek dveh fevdnih knjig, v katerih najdemo veliko vazalov in fevdov iz ribniškega območja.

Iz 20. stoletja je največ pozor­nosti namenjeno predvojnemu ribniškemu graščaku Antonu Rudežu, ki se je pred smrtjo zapletel v sodni spor, ker ni hotel več poravnati svojih patronskih ob­veznosti do župnijske cerkve v Sodražici.


Grad v Ribnici po Valvasorju

Na območju današnje občine Ribnica je stalo kar nekaj grajskih stavb, vendar nobe­na ni preživela do današnjega časa. Grad v Ribnici so med drugo svetovno vojno požgali partizani. V neposredni bližini Ribnice so še vidni ostanki gradu Breg, ki je bil eden zanimivejših grajskih kompleksov, a je bil opuščen že pred stoletji. Oba gradova sta izčrpno predstavljena z arhitektur­no-zgodovinskega vidika, medtem ko je srednjeveški Ortnek tokrat v ospredju zaradi nekoč bogate, danes pa povsem uničene grajske cerkve.

Čas med drugo svetovno vojno je opisan v pri­spevku o bitki pri Jelenovem žlebu med partizansko in italijansko vojsko marca 1943. Prispevek primerja dokumente obeh udeleženih strani in bitko umesti v kulturo spominjanja. Njegova aktualnost se kaže zlasti v tem, ker problematizira relativizacijo bitke

Avtorji in prispevki

Boris Golec pod naslovom »Ribenca, narlepši terg na Krajnskim« piše o trgu Ribnica do odprave trške avtonomije v začetku 19. stoletja, Jurij Šilc o nekdanjih ortenburških vazalih in fevdih na Ribniškem v času grofov Celjskih, Igor Sapač o arhitekturni zgodovini gradu Ribnica na Dolenjskem ter o gradu Breg pri Ribnici in njegovem arhitekturnozgodovinskem pomenu, Mitja Sadek pa o upravljanju ribniškega arhidiakonata (1633–1638).

Blaženka First je prikazala ribniško obdobje Mojstra HGG oziroma zgodovinske okoliščine nastanka Geigerjevih slik v ribniški župniji, Matevž Košir čarovniški proces v Ribnici 1700–1701,­ najbolj znan čarovniški proces na Kranjskem, Dragica Čeč pa Ribnico v primežu strahu pred roparji oziroma poskus vpada roparske skupine v Ribnico leta 1768.

Boris Golec je osvetlil potujoče Ribničane na začetku 19. stoletja oziroma suhorobarje, krošnjarje in druge popotnike z Ribniškega v luči seznama potnih listov iz let 1802 in 1803.

Župnija in ribniška cerkev

Blaž Otrin je podal topografsko-zgodovinski opis župnije Ribnica, vikariata Sodražica in lokalije Dolenja vas pri Ribnici iz leta 1822.

Ribniški grad pred uničenjem leta 1943
O stenskem slikarstvu v župnijski cerkvi sv. Stefana v Ribnici na Dolenjskem piše Ana Pucelj, o ribniških graščakih Anton st. in Anton ml. Rudežu, poslednjih patronih župnije Sodražica, pa Matjaž Ambrožič.

Dunja Dobaja je prikazala Ignacija Holzapfla, župnika in dekana v Ribnici, dobrotnik gluhoneme mladine ter ustanovitev ljubljanske gluhonemnice in ohranjanje spomina na Ignacija Holzapfla, Anton Berčan kroniko župnije Ribnica, Marina Gradišnik pa gospodarsko sliko Ribnice od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne.

Tadeja Tominšek Čehulić, Tadej Cankar, Primož Tanko in Tanja Žohar so šli po sledi spopada med partizani ter italijansko vojsko pri Jelenovem žlebu v virih in javnih razpravah.


Ureditev grajskega prostora danes. Foto: Ivo Žajdela

Domen Češarek je prikazal zgodovina raziskovanja pripovednega izročila na območju Ribniške doline, Nada Lavrič Vesno Lavrič, rojeno Bernot (1927–2006), Polona Rigler Grm pa življenje Poljancev (Velike Poljane nad Ortnekom) pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej.

O nagrobnem spomeniku Simonu Gregorčiču

V 1. številki revije Kronika (2018) je objavljenih devet prispevkov. Darja Mihelič je šla po sledeh zapisov o preteklosti trte, grozdja in vina na stičišču Alp in Jadrana, Žiga Oman reformacije na Ptuju (prispevek k zgodovini zgodnjenovoveških evangeličanskih skupnosti v slovenskem Podravju), Ana Lavrič pa umetnostne dejavnosti v konjiški župniji pod župnikom Sebastijanom Glavinićem de Glamočem.

Matevž Slabnik in Peter Mikša pod naslovom »V prhavz smo šli radi živet.« podajata pregled gradbene zgodovine in stanovanjske kulture v rudniških stanovanjskih blokih v Idriji. Damir Globočnik piše o nagrobnem spomeniku Simonu Gregorčiču.

Matic Batič je prikazal vsakdanje življenje v občini Črni Vrh nad Idrijo med prvo svetovno vojno, Mirjana Kontestabile in Majda Cencić učiteljišče Portorož-Koper od ustanovitve leta 1947 do ukinitve leta 1968, Milan Dolgan leposlovje Janeza Evangelista Kreka (ob stoletnici smrti), Neva Makuc pa revitalizacija stavb kulturne dediščine preko javno­zasebnega partnerstva (primer Občine Črnomelj).

Razvoj največjega slovenskega trga Cerknice

V 2. številki revije Kronika (2018) je objavljenih devet prispevkov. Gašper Oitzl je raziskal zgodovino železarstva v Vzhodnih Alpah od propada rimske oblasti do 13. stoletja

Jernej Kotar je prikazal Apfaltrerje na gradu Gamberk, Boris Golec Cerknico (pozni nastanek in specifični razvoj največjega slovenskega trga), Tanja Gomiršek vpliv grofa Silveria de Baguerja na modernizacijo vinogradništva in vinarstva v Goriških brdih konec 19. stoletja, Mirjana Koren začetke industrializacije mizarstva v Mariboru, Tatjana Lutar pa pivškega človeka v Vilharjevem času (oris življenja na Zgornji Pivki v drugi polovici 19. stoletja).

Simona Kermavnar piše o idrijskem vodnjaku z rudarjem, Aleš Šafarič o sokolskem domu in telovadišču Sokola I na Taboru, Jelka Piškurić pa je šla po sledeh od stare do nove šole na Igu.