Odločitev za samostansko življenje je običajnemu človeku težko razumljiva. Resnici na ljubo povejmo, da vam po obisku v nekoč še veliko bolj kot danes od sveta odmaknjeni dolini med Dramljami in Slovenskimi Konjicami najbrž ne bo nič bolj razumljiva. Vam bo pa po ogledu samostana v Žičah, kjer menihov že stoletja ni več, jasno, da je bil nekoč izjemno pomemben. V vplivni cerkveni hierarhiji je v nekem obdobju odigral posebno vlogo. 

Po ogledu samostana v Žičah, kjer menihov že stoletja ni več, vam bo jasno, da je bil nekoč izjemno pomemben.

Pa tudi v kulturnem smislu je bil zelo pomemben ‒ v nekdaj mogočnih, zdaj le še delno ohranjenih poslopjih so imeli kartuzijani bogato rokopisno knjižnico. Kakšen pomen so imele knjižnice v časih pred izumom tiska, si je danes le težko predstavljati. Tu pa že vse od druge polovice 15. stoletja deluje tudi Gastuž, ki je, kot pravijo, najstarejša gostilna pri nas.

Zajcklošter

Kartuzijani, kot pravijo menihom kartuzijanskega reda, so bili od hrupa običajnega sveta vselej še bolj odmaknjeni kot drugi meniški redovi. Samostane so postavljali v samotnih krajih, kakršnega so poiskali tudi na Štajerskem. Kartuzijo so zgradili nekaj kilometrov od vasi Žiče, ob potoku, ki vijuga po dolini južno od Slovenskih Konjic. Dolino so poimenovali po sv. Janezu Krstniku, tudi zavetniku velike cerkve v samostanskem kompleksu.

Ena od legend o njegovi ustanovitvi pravi, da se je štajerski grof Otokar III., potem ko se je vrnil s križarske vojne, odšel malo pozabavat k Leopoldu Konjiškemu. Skupaj sta šla na lov na Konjiško goro. V goščavi je Otokarju pot prekrižala bela košuta, poletna vročina – bilo je 24. junija, na god sv. Janeza Krstnika – pa je grofa tako zdelala, da je zadremal v senci drevesa. Med dremežem se mu je prikazal Janez Krstnik in mu naročil, naj postavi samostan. Ko se je Otokar prebudil, mu je v naročje skočil bel zajec, grof, sicer nemško govoreč, pa je po slovensko vzkliknil: »Zajec, glej no, zajec!« Zato naj bi se Žička kartuzija včasih imenovala tudi Zajcklošter.

Kartuzija je bila prvi samostan kartuzijanskega reda zunaj romansko govorečega dela Evrope.

Kartuzija je bila prvi samostan kartuzijanskega reda zunaj romansko govorečega dela Evrope. Prve stavbe nastajajočega samostana so bile za bivanje primerne leta 1165. V naslednjih desetletjih so sledile številne dozidave, med drugim je bila sezidana tudi samostanska cerkev. Okoli leta 1190 je bila v bližnjem naselju Špitalič zgrajena še spodnja hiša samostana (domus inferior), vendar je bila v 15. stoletju med turškimi vpadi uničena. V njej so bili nastanjeni bratje laiki, katerih delo je bilo večinoma namenjeno vzdrževanju (zgornjega) samostana; tu so tudi sprejemali obiskovalce kartuzije.

Žičam koristni razdor

Po težavnih začetkih je kartuzija v 13. stoletju vzcvetela. Še zlasti dobro ji je šlo v času tako imenovane zahodne shizme, razkola v Rimskokatoliški Cerkvi v obdobju 1378‒1417, ko sta jo vodila dva papeža; eden iz Rima, drugi iz Avignona. Žička kartuzija je tedaj postala eden najpomembnejših samostanov. V letih 1391–1410 je imela vlogo osrednje kartuzije med tistimi, ki so po razkolu ostale zveste Rimu.

Kartuzije so bile med seboj povezane, še zlasti slovenske (poleg Žičke so bile kartuzije še v Bistri pri Vrhniki, kjer je zdaj Tehniški muzej Slovenije, v Jurkloštru pri Laškem in Pleterjah pri Šentjerneju). Med drugim so si med seboj izposojale knjige, ki so imele med kartuzijani še poseben pomen. Nekoč je veljalo, da je samostan brez knjižnice kakor trdnjava brez orožja. Iz zapisa, ki ga je napravil predstavnik oglejskega patriarhata ob ogledu kartuzije leta 1487, je znano, da je samostanska knjižnica imela več kot dva tisoč knjig, večinoma prepisanih na roko. Tako obsežne knjižnice ni imel daleč naokoli noben samostan. 

Žička kartuzija stoji ob vznožju Konjiške gore. FOTO: Domen Hohler

Po Gutenbergovi izpopolnitvi tiskarskega stroja sredi 15. stoletja je sicer prišlo do hitrega razmaha tiskanih knjig, a na roko prepisane niso tako hitro utonile v pozabo. Rokopisna dejavnost je v Žičah potekala nepretrgoma skoraj štiri stoletja, torej še kar dolgo potem, ko so se razmahnile tiskane knjige. Velika večina od okoli 120 srednjeveških rokopisov iz Žičke kartuzije, kolikor se jih je ohranilo, je zdaj žal zunaj meja Slovenije.

Kmečki upori, Turki, protestantstvo …

Dobrim časom v Žički kartuziji je že sredi 15. stoletja začela pohajati sapa. Prišli so časi kmečkih uporov in turških vpadov, pred katerimi so se menihi zavarovali z obrambnim obzidjem s stolpi, ki še vedno obdaja samostan. Turki, ki so leta 1531 napadli Žičko kartuzijo, so ubili priorja in več bratov. Navdušenje za vstop v samostane je z vzponom protestantstva uplahnilo. V Žičah je samostansko življenje leta 1565 zamrlo. Tri desetletja kasneje ga je oživil prior Gravelli, ki so ga s to nalogo v Žiče poslali iz Velike kartuzije pri Grenoblu.

V Žičah je samostansko življenje leta 1565 zamrlo.

Sledili so boljši in slabši časi, vse pa se je sklenilo leta 1782, ko je cesar Jožef II. med svojimi reformami razpustil tudi Žičko kartuzijo. Meniške celice in del poslopij so podrli, gradbeni material pa prodali. Kartuzija je leta 1828 v že zelo slabem stanju kupil knez Weriand von Windischgrätz. Po drugi svetovni vojni je bila nacionalizirana, delno obnovljena in danes odprta za turistične oglede.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (10/2026).