Pred časom sem imel opravka z migrantom iz Egipta. Migrantom se drugače najraje izognem. Temu pa se ni bilo mogoče izogniti. V nedeljo je stal na župnijskem dvorišču, ko smo verni kristjani hiteli v cerkev k maši. In ko smo se po maši na dvorišču zadržali ob kavici in prijetnem klepetu, je bil še vedno tam. Nikogar ni ogovarjal, le stal je tam, nekaj korakov stran, kot v pričakovanju.

Ni mi bilo všeč, da stoji tam, zato sem stopil do njega in ga ogovoril. Ni znal angleško. Pomagal si je s prevajalnikom na telefonu, ki je prevedel njegove besede, da sem jih lahko prebral. Povedal mi je, da je kristjan, da prihaja iz Egipta in da išče pomoč za svojega bolnega sina, ki potrebuje zdravljenje.

Hm! Polno pomislekov in dvomov se je rodilo v moji glavi. Najbrž je to zgodbo napletel, ker hoče denar. Zakaj bi bolnega sina pustil doma in odšel v neko Slovenijo iskat pomoč? Videl me je, da imam otroke, in zdaj skuša igrati na moje očetovske strune …

Kaj pa, če je vendarle res? Rekel sem mu, da se ...