Založba Mladika je v torek, 19. novembra, v Galeriji Družina v Ljubljani predstavila dokumentarno monografijo Alojz Rebula 1924–2018, katerega avtor je France Pibernik, ki je Alojza Rebulo tudi osebno poznal.

V sliki in besedi od rojstva do smrti

Knjiga je izšla ob prvi obletnici Rebulove smrti. Slikovno in besedilno razriva njegovo otroštvo, študij, zasebno življenje, delo in tudi notranji razvoj. Razdeljena je na sedem poglavij: Zgodnji čas: otroštvo, osnovna šola, gimnazija; Ljubljana: študij klasičnih jezikov; Trst: prva služba, kulturno delovanje; Vzpon: V Sibilinem vetru; Edvard Kocbek – pričevalec našega časa; Osemdeseta leta in Loka pri Zidanem Mostu. Fotografije so iz zasebnega arhiva družine Rebula in arhiva založbe Mladika.



Utrinke o pisateljevem življenju, delu in osebnosti sta razgrnila France Pibernik in Edvard Kovač. Pogovor je vodila Nadja Ronchelli iz založbe Mladika, kateri dolgoletni sodelavec je bil tudi Rebula. Bralci Družine se ga gotovo spominjate po najbolj brani rubriki Credo, v kateri so njegovi zapiski izhajali tudi po smrti, kar dokazuje, kako ploden avtor je bil vse do zadnjega dne.

Zaveden Slovenec z željo po obvladanju slovenskega jezika

Alojz Rebula se je rodil v tradicionalni katoliški družini s šestimi otroki. Kot Slovenec, ki se je rodil v italijanskem okolju, je imel pomanjkljivo znanje slovenskega knjižnega jezika, zato si ga je želel izboljšati. Za študij si je izbral Ljubljano (klasično filologijo), saj je bil zaveden Slovenec in ga je slovenski prostor zanimal.

Kovač je opozoril, da Pibernik v monografiji tako kot Rebula uporablja za slovenski knjižni jezik redkejše besede, ki pa so pri Slovencih v zamejstvu še vedno žive. Tudi zaradi njih je Rebulova dela težko prevajati. Kot svojo prvo univerzo sicer imenuje kraško pokrajino, je povzel Kovač, ki ga je označil za globokega, mističnega vernika, kljub temu pa ni olepševal stanja v katoliških ustanovah. Imel je tudi bridke izkušnje z Udbo. V romanu v Sibilinem vetru je skozi antični svet razgalil sodobno družbo.

Pibernik je spomnil na svoje prvo srečanje z Rebulo leta 1962 in nadaljnje poznanstvo. Govoril je odprto, česar v takratni socialistični družbi niso bili vajeni.

Nagrade, medalja, znamka, žig

Prejel je veliko nagrad, med njimi tudi Prešernovo, vendar mu te niso pomenile veliko. Po Pibernikovem mnenju so prišle prepozno, ko jih ni več potreboval za spodbudo.

Založbe je pripravila posebno medaljo v pisateljev spomin, ki jo je izdala v sodelovanju z društvom Janeza Vajkarda Valvasorja, Rebuli so posvetili tudi številko revije Mladika, Pošta Slovenije pa se mu je poklonila z znamko in žigom.

Foto: Ivo Žajdela, Katja Cingerle

Več v videoposnetkih.

1. del:



2. del: