Knjiga z naslovom In kje je tu Bog? predstavlja življenje in delo barona Leonarda Cheshira, visoko odlikovanega pilota angleških Kraljevih zračnih sil, nesebičnega človekoljuba in spreobrnjenca v katoliško vero. Napisana je v obliki pogovora, ki ga je s Cheshirom na njegovem domu opravila ugledna časnikarka slovenskega rodu Alenka Lawrence. Sogovornika se skozi deset obširnih poglavij sprehodita po bogati življenjski poti nadarjenega mladeniča in živahnega študenta, pilota bombnika, odlikovanega vojnega veterana in priče enemu izmed najbolj apokaliptičnih dogodkov dvajsetega stoletja, spustu atomske bombe na Nagasaki, kasneje pa predanega in vernega katoličana, človekoljubnega delavca ter ustanovitelja domov za trpeče in invalide po vsem svetu.

Lawrencova v uvodu na kratko oriše glavne postaje v življenju Leonarda Cheshira, ki se je rodil leta 1917 v angleški grofiji Cheshire. Otroštvo je preživel v Oxfordu, kjer je leta 1936 začel študij prava na kolegiju Merton in ga z odliko tudi zaključil. (Njegov življenjepis smo podrobneje predstavili v 76. številki priloge našega tednika Slovenski čas.)

Od lahkomiselnega študenta do zaslužnega pilota

Na začetku knjige spremljamo živahnega študenta, ki se v letalski enoti oxfordske univerze nauči pilotiranja in že septembra 1939 prejme stalno imenovanje v operativni enoti Kraljevih zračnih sil. Cheshirjevo življenje vojnega pilota mu je po njegovih besedah prineslo disciplino in življenjski smisel. V vojnem obdobju mu vera in Bog nista pomenila ničesar, ob koncu vojne pa ga je naključni dogodek nenadno in dramatično privedel do trdne in neomajne vere v Boga, ki se je še utrdila po bližnjem srečanju z jedrsko katastrofo v Nagasakiju.

Cheshire kot kristjan v knjigi razmišlja o moralni sprejemljivosti vojnih dogodkov in ugotavlja, da smo kot predani kristjani vedno vpleteni v nekakšno nevidno duhovno vojno. Izkušnjo sodelovanja z ameriško misijo, ki je nad Japonsko odvrgla jedrsko bombo, večkrat omenja kot preobrat v svojem življenju, saj se je tam prepričal, da je sila, ki se je sprostila nad Hirošimo in Nagasakijem, v prihodnosti dokončno pregnala misel na vojno med svetovnimi silami. Po tej izkušnji je postal goreč zagovornik teorije jedrskega odvračanja kot sredstva za ohranjanje svetovnega miru, kljub temu pa se mu je zdela kršitev pete Božje zapovedi v nekaterih primerih upravičljiva.

Človekoljubno delo je odprlo vprašanje poklicanosti

Posebno poglavje v Cheshirjevem življenju je predstavljalo ustanavljanje domov za invalide, ki se je začelo s sprejemom nekdanjega pripadnika Kraljevih zračnih sil, Irca Arthurja Dykesa, v domačo oskrbo. Ob obiskih patronažne sestre se je nekdanji vojni pilot naučil ustrezne nege in se po začetnih pomislekih odločil za pomoč nekdanjim vojakom, ki si zaradi nizkih prihodkov niso mogli privoščiti bivanja v domovih za ostarele. Projekt ga je na začetku potisnil v hude finančne težave, kasneje pa je s pomočjo sklada ustanovil domove po vsem svetu. Tudi v katoliško Cerkev ga je privedel duhovnik, ki je obiskoval njegovega prvega varovanca Arthurja.

Cheshire se je na začetku tako zatopil v človekoljubno delo, da je sprva razmišljal o življenju meniha, ko pa je ob ustanavljanju domov spoznal Sue Ryder, prav tako ugledno človekoljubno delavko, je ugotovil, da ga Bog kliče na pot družinskega moža in očeta. Z ženo sta postala starša sina Jeromyja in hčere Gigi, ki sta ju odkrito vzgajala v katoliški veri. To je bil pravzaprav Cheshirjev drugi zakon, saj je bil kot mladenič krajši čas civilno poročen s precej starejšo ameriško igralko Constance Binney.

Zakaj Bog dopušča vse to gorje?

Cheshire se je ob neposrednem stiku z invalidi pogosto spraševal, zakaj vsemogočni Bog ljubezni v svetu dopušča toliko gorja, ki pogosto doleti nedolžne ljudi. Trdno je verjel v Božjo ljubezen, ki pa človeku dopušča svobodno voljo. Prepričan je bil, da bo v prihodnjem svetu radost ljudi, ki tu najbolj trpijo, resnično velika. Tudi sam se je v življenju soočal z velikim trpljenjem, saj je po vojni zbolel za hudo obliko tuberkuloze, vendar je vedno neomajno zaupal v tolažilno moč vere.

Vera je Cheshirju v življenju vlivala moč in največ mu je pomenil pogovor z Bogom. Molitvi je vsak dan posvetil tričetrt ure in se, če je bilo le mogoče, udeležil svete maše. K srcu mu je prirasla molitev v tišini, ki jo je spoznal pri kartuzijanih, čeprav se je, kot je priznal, z Bogom večkrat »glasno sporekel«.

Človekoljubno delo je Cheshirja popeljalo v širni svet, saj je domove ustanavljal v različnih državah, celo v Rusiji in na Kitajskem. Vse podrobnosti z ustanavljanjem je urejal sam in domove kasneje večkrat obiskoval. Vajen je bil »visoke družbe«, ob zbiranju denarja za svoj sklad se je udeleževal številnih uradnih sprejemov, vendar je čas najraje preživljal med varovanci svojih domov, ljudmi s telesnimi in duševnimi posebnimi potrebami. Delovanje v domovih za invalide in Spominskem skladu za pomoč v katastrofah je Cheshirju puščalo zelo malo časa za počitek in sprostitev. V redkih prostih trenutkih je rad odigral partijo tenisa ali pa si vzel nekaj minut za tek.

Ob nastajanju knjige o njegovem življenju je bil baron Cheshire že hudo bolan. Umrl je leto dni po prvi izdaji. Zato so izredno pomenljive njegove misli o smislu človeškega življenja in njegovi globoki ukoreninjenosti v cerkveni nauk. Nikoli ni imel zadržkov, da ljudem ne bi govoril o svoji veri, in z vero v večno življenje je v zadnjem življenjskem obdobju brez težav sprejemal tudi lastno minljivost.