Profesor dr. Matjaž Zwitter je bil 41 let specialist onkologije z radioterapijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot zdravnik je zdaj upokojen, še vedno pa dela kot predstojnik Katedre za medicinsko pravo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru. V reviji Praznična je spregovoril o onkologiji, evtanaziji, študentih medicine, bolezni in podobnih temah.

Kako študentom spregovorite o evtanaziji?

Pri evtanaziji smo imeli spomladi seminar. Mnenja so deljena, kar precej je medicincev, ki bi sprejeli evtanazijo. Moje stališče, ki sem ga tudi tu večkrat napisal in povedal, je, da je to neločljivo povezano z vsemi drugimi etičnimi vprašanji ob koncu življenja. Najprej moramo rešiti to, da pacienti na koncu življenja ne bodo po nepotrebnem trpeli in da bo vsakemu omogočena dobra paliativna terapija.

Zelo neetično bi bilo, in s tem se, mislim, da strinjajo tudi vsi študenti, če bi pacient zaprosil za evtanazijo, ker si ne more privoščiti protibolečinske terapije. Te paliativne ukrepe in tudi pomoč v zadnji fazi življenja moramo zagotoviti.

Izkušnje iz držav, kjer je evtanazija legalizirana, kažejo, da je veliko več prošenj npr. na Nizozemskem pri tistih, ki so v domači oskrbi, ker so v breme svojcem, ker se hočejo umakniti in jih hočejo razbremeniti, v primerjavi s tistimi, ki so v hospicu, kjer so zaposleni plačani, da pridejo zvečer v službo in po nočnem turnusu gredo zjutraj domov. Hčerka hudo bolnega v domači oskrbi pa ponoči nima turnusa, ampak gre zjutraj v službo in ponoči skrbi za očeta. Ko v takšnem položaju oče zaprosi za evtanazijo, stori to iz ljubezni do hčerke, ne pa zaradi iskrene želje po smrti.

Naj ob tem omenim hudo nerazumevanje naše zdravstvene zavarovalnice, ki odobri bolniško odsotnost le za nego otrok, ne pa tudi za nego odraslih svojcev. Zavarovalnica ne zna izračunati, da bi za cel mesec bolniškega staleža plačala toliko kot za tri dni bolnišnice.

Najlepše bi bilo, da bi tistim, ki to želijo in imajo možnost, vseeno omogočili, da so v času odhajanja med svojci, doma. Najlepše je biti doma. Hospic je zahodna iznajdba, ker so družine v bistvu razpadle in so svojci lahko zelo daleč. Otroci so razseljeni po vsem svetu. V Skandinaviji ali Angliji praktično ni mogoče, da bi domači skrbeli za hudo bolnega in umirajočega. Ni družine, ki bi bila kompaktna in bi lahko skrbela, zato je nujna varianta hospic.

Malo je slabih ljudi. Slabi so pogoji za delo, ne ljudje, pravi eden vaših navedkov iz knjige. Ali ni skoraj neizogibno, da človek, ki gre študirat medicino, nato postane boljši človek? Kaj ga v resnici izboljša?

Predvsem vidiš relativnost vseh teh zemeljskih stvari, kot so bogastvo, premoženje, ugled. Zelo jasno spoznaš, da ljudje zbolevajo in umirajo ne glede na to, koliko so si nagrabili.

Foto: Tatjana Splichal

Celoten članek si preberite v reviji Praznična.