V Sloveniji imamo veliko pohodov, ki so namenjeni rekreaciji, prijateljskemu druženju in ohranjanju spomina na naše slavne prednike. Le redkokje pa v spomin na kakega rojaka pripravijo kar dva pohoda, kot v Vipavski dolini, kjer se lahko jeseni in pozimi organizirano sprehodimo po krajih, v katerih je živel duhovnik in vinogradnik Matija Vertovec. Pohod z naslovom »Z Vertovcem v rojstni kraj slovenske himne«, ki ga ob njegovem rojstnem dnevu pripravlja

Turistično društvo Podnanos, je še posebej zanimiv, saj v nekaj urah prehodimo Vertovčevo življenjsko pot od rojstnih Šmarij do Podnanosa, kjer je pokopan.



Čeprav se je v sobotnem jutru, 29. januarja, burja že precej polegla, smo v gasilskem terenskem vozilu med vožnjo iz Podnanosa v Šmarje nekajkrat dobro začutili njeno moč. Drevesa so se ji spoštljivo priklanjala, ob robu ceste je ležal tovornjak, ki ga je sunek vetra položil na bok. Ko smo zavili med griče, se je bučanje poleglo. Razvnel pa se je pogovor, saj je ob meni sedel domačin zgo­dovinar Jurij Rosa, ki odlično pozna te kraje. Sprehod po njih se je tako začel, še preden sem na pohodu naredil prvi korak.

V Šmarjah smo se pred burjo zatekli na kmetijo Poljšakova brajda in v župnijsko cerkev Marijinega imena. Na prvi so za okrepčilo poskrbeli domačini, v drugi pa jezuit Robin Schweiger, ki je ob ubranem petju številnih pohodnikov daroval mašo. Po njej smo za spomin fotografirali Vertovčev doprsni kip pod cerkvijo ter nato med hišami, njivami in vinogradi krenili proti njegovi rojstni hiši v zaselku Jakulini.

Matija Vertovec se je rodil 28. januarja 1784. Kot duhovnik je vse življenje služboval v domačih krajih, najdlje v Podnanosu, kjer je leta 1851 tudi umrl. Bil je zelo razgledan in dejaven na različnih področjih, najbolj znan pa je bil kot vinogradnik. V svojih spisih je opisoval novosti in strokovna spoznanja ter ljudi spodbujal, naj se jih oprimejo. Pripisujejo mu tudi zasluge, da je France Prešeren napisal Zdravljico.

Omemba naše himne je pogovor preusmerila k duhovniku in skladatelju Stanku Premrlu, ki je Prešernove verze ovil v znano melodijo. Premrl, rojen leta 1880 v Podnanosu, kjer si lahko ogledamo tudi njegovo spominsko ploščo in doprsni kip, je bil eden naših najplodovitejših skladateljev. Kljub temu se je šele pred kratkim izoblikoval uradni predlog, da bi eno izmed ulic v Ljubljani imenovali po njem.

Približno uro po odhodu iz Šmarij smo prispeli v vas Gaberje, kjer je v začetku prejšnjega stoletja živelo 579 ljudi, danes pa jih je manj kot 170. Raztegnjena vrsta pohodnikov je mimo župnijske cerkve sv. Martina nadaljevala pot proti Erzelju, kjer smo si ogledali kar dve svetišči s konca 15. stoletja: z obzidjem obdano cerkev sv. Mihaela na vrhu griča in pod njo še cerkev sv. Lovrenca. Na prvi je zanimiva reliefna podoba nad­angela Mihaela, ki s tehtnico tehta duše, v drugi pa lep oltar.

Z Erzelja nam je pogled že uhajal k naslednji postaji – Mariji Snežni na Obeluncu. S strmega, z gozdom in vinogradi poraščenega griča, na katerem stoji ta cerkev, je lep razgled proti Nanosu in zgornjemu koncu Vipavske doline. Najlepše pa vidimo bližnjo vas Goče, ki je zgrajena v obliki Andrejevega križa. Skoraj odveč je poudarjati, da je tudi tamkajšnja župnijska cerkev posvečena temu apostolu. V Gočah, kjer so nam postregli s kosilom, marsikdo ni opazil spominske plošče prvemu slovenskemu zvonoslovcu Ivanu Mercini. Teže pa je bilo spregledati velike kamnite oltarje ob cesti, ki so ena od znamenitosti te slikovite vasi.



Pod Gočami smo prečkali cesto proti Štanjelu in se med vinogradi spustili v Podrago, kjer je služboval duhovnik Otmar Črnilogar. V cerkvenih krogih ga poznamo predvsem kot prevajalca Svetega pisma, vendar je bil tudi navdušen planinec. Na njegovo pobudo je bila prek skalovja v pobočju Nanosa, ki ga vidimo na nasprotni strani doline, speljana znana zavarovana pot na Gradiško Turo. Zanimivosti o Podragi so nas spremljale še dolgo potem, ko so za nami izginile zadnje hiše. Najbolj nenavaden dogodek v vasi se je verjetno zgodil ob koncu 19. stoletja, ko so vaščani protestno prestopili v pravoslavje, saj prej nikakor niso mogli doseči, da bi bila njihova vas samostojna župnija. S to odločitvijo so cilj dosegli, zato so prestopili nazaj v naročje Cerkve. V vasi je v tistem času živel tudi pesnik Fran Žgur, ki je prijateljeval z Josipom Murnom. Ta si je menda po Žgurjevi domačiji, ki so ji rekli Pri Sandrovih, nadel pesniško ime Aleksandrov.

Po tretji uri popoldne smo prispeli v Šembid (Šentvid), ki so ga leta 1952 preimenovali v Podnanos. Burja, ki se je znova okrepila, nas je pregnala v bližnjo klet, kjer smo se pogreli z vročim čajem. Nato smo si nekateri ob župnijski cerkvi sv. Vida ogledali Vertovčevo spominsko ploščo ter na pokopališču obiskali njegov grob. V spomenik je vklesan ­naslednji napis: Rodoljubu iskrenimu, v spisih svojih neumerlimu gospodu Matiu Vertovc slavnodosluženimufajmoštru St. Vidskimu rojenimu v Samariji 28. jan 1784 umerlimu v Št. Vidu 2. sep 1851 je postavil ta spominek hvaležni stričnik Filipp Vertovc.

Pot iz Šmarij do Podnanosa ni označena, vendar jo lahko z zemljevidom v roki in z malce smisla za orientacijo brez večjih težav prehodimo tudi sami. Seveda pa je prijetneje, če to storimo v družbi domačinov, ki so nam za slovo od Podnanosa pripravili še igro domačega dramskega društva.