V cerkvi, kjer je kot ministrant upokojenemu duhovniku Antonu Porenti začutil duhovniški poklic, je povedal v pogovoru s prof. Markom Čižmanom iz Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani, ki ob nedeljah mašuje v tej cerkvi. V sosednjih Cerkljah na Gorenjskem, kjer je bil tedaj župnik Bertoncelj, pa ob zgledu tega plemenitega duhovnika, ki je na poti do duhovništva pomagal kar šestim bogoslovcem. In pa zgled svetniškega škofa Jožefa Kvasa, Maksovega strica. »Sveta preproščina,« so mu pravili bogoslovci, ko so zvedeli, da bo on novi ljubljanski pomožni škof, pa vsi navdušeno zaploskali.

Zlatomašnik Maks Ipavec z zaloškimi cerkvenimi pevci. FOTO: Jožef Pavlič

Maksov brat Jože pa je spomnil še na prigodo, ko je kot fant v Šmartnem pri Cerkljah na Gorenjskem nesel okrog oltarja več lesenih kipcev goveje živine in jih ni hotel izpustiti rekoč: »Saj sem vse te pasel«!

Petdeset let »pašnje«

Res ji je, kar petdeset let, vendar ne vole, krave in teličke, marveč kot duhovnik ljudi od kaplanskih let v Trebnjem (1976-1977) do nazadnje od 15. avgusta 2006 kot župnik v Begunjah pri Cerknici. Na kar šestih župnijah. Najdlje, od leta 1987 do 2004, kot župnik in dekan v Ribnici.  V Begunjah pri Cerknici jih kot župnik že drugič, prvič jih je od leta 1982 do 1987, ko ga je ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar poslal na veliko in zahtevno ribniško župnijo, v kateri se je izkazal s svojimi pastoralnimi darovi, pa tudi z obnavljanjem cerkva in pisanjem knjig. Ob tem je soupravljal še župnijo Velike Poljane.

Zlatomašnik Maks Ipavec z najožjimi sorodniki. FOTO: Jožef Pavlič

Posebej pa je bil in je, po kar grenkih dvoletnih izkušnjah z gorenjsko ponosnimi Nakeljčani, navezan na preproste, prijazne in skromne Begunjčane. Ti so ga radi sprejeli medse in mu pomagajo tudi, ko ga je doletela nova huda zdravstvena preizkušnja – izguba desne noge. Oporo in pomoč je, kot že prej, našel po zdravljenju v Sežani in v Soči v Ljubljani pri pastoralni sodelavki in gospodinji Zdenki, ki sila požrtvovalno skrbi zanj.

Duhovni pomočnik v Zalogu prof. Marko Čižman je jubilantu Maksu namesto pridige postavil več vprašanj; zlatomašnik se je izkazal tudi z duhovitimi odgovori. FOTO: Jožef Pavlič

Tako je upati, kot se je izrazil sedanji ljubljanski nadškof metropolit mons. Stanislav Zore, da bo Maks še lahko vsaj nekaj let kot duhovnik upravljal begunjsko župnijo. Tisto, ki je sila veliko pretrpela v drugi svetovni vojni, jo je Maks vzljubil z vsem srcem in o njej napisal tudi knjigo. Mogoče pa bo še eno: kako so ga Begunjčani sprejeli kot duhovnika z eno samo nogo, mu bodo kot invalidu olajšali bivanje v župnišču in maševanje v cerkvi. Prav njim bo zlatomašnik Maks namenil zadnjo zlatomašno daritev v nedeljo, 20. septembra, ob 15. uri. 

Založani so mu postavili kar 37 metrov visok mlaj. FOTO: Jožef Pavlič

Praznovanje z mlajem in pesmijo

Založani so mu tokrat postavili najvišji, kar 37 metrov visok mlaj, pevci cerkvenega pevskega zbora so mu pod vodstvom dolgoletne zborovodkinje in organistke Mateje Stare zapeli vrsto cerkvenih pesmi, med njimi tudi posebno »zaloško«, po maši pred cerkvijo pa kot velikemu domoljubu štiri slovenske narodne pesmi. Zborovodkinja Mateja ga je, malo za šalo, malo zares, ko je slišala njegov lepi čisti glas, povabila, naj se kar pridruži zboru. Tega ne bo mogel, saj je od Begunj pri Cerknici predaleč do Zaloga, so se mu pa številni Založani, cerkljanski in komendski župljani, med mašo pa so ga tudi »pozdravili« mimo vozeči rekreativni kolesarji, zaradi katerih je komendski župnik Cristian celo malce zamudil z »žegnanjsko mašo« v suhadolski cerkvi sv. Klemena.

Zlatomašnik je po maši z zaloškimi cerkvenimi pevci zapel več slovenskih narodnih pesmi. FOTO: Jožef Pavlič

Za nove duhovne poklice

Vsak po svoje praznuje nedeljo, bi lahko rekli. Zlatomašnik Maks jo je tako, da je že kot otrok rad hodil s starši k maši v domačo cerkev in v zelo oddaljeno župnijsko cerkev Marije Vnebovzete v Cerkljah, delal in molil. Iz tega se je rodil njegov duhovniški poklic.

Z zlatomašnikom Maksom se je veselila tudi njegova gospodinja Zdenka Partl. FOTO: Jožef Pavlič

Fante in dekleta, ki kaj več čutijo do Jezusa in Marije, je v zahvalnem govoru povabil, naj delajo prav tako: radi hodijo k maši, molijo in delajo. Poleg tega pa berejo in premišljujejo Sveto pismo. Potem se bodo v vaseh pod Krvavcem oz. Grintovcem, h kateremu so pogosto kot mlademu fantu in bogoslovcu, ljubitelju narave, uhajale njegove oči, rodili novi duhovni poklici. 

Naj jih izprosi tudi zlatomašnikova nova življenjska in zdravstvena preizkušnja! Goreča prošnja cerkvenih pevcev in udeležencev maše: Gospod, duhovnikov nam daj …

Zlatomašnikov brat Jože se je zahvalil vsem zaslužnim za lepo jubilejno bratovo mašo in pogostitev po njej. FOTO: Jožef Pavlič