Nadaljevanje iz: Zmago Jelinčič in Udba [1]

V prvem delu sem pisal o enem najpomembnejših – in nikoli razjasnjenih – dogodkov, ko je 120 policistov, kriminalistov in visovcev, akcijo je vodil Mitja Klavora, enako kot v zadevi Depala vas čez dve leti, 27. avgusta 1992, na dan kongresa SNS aretiralo skupino sodelavcev Zmaga Jelinčiča.

Kako so z lažmi ustvarili nacional(istič)nega junaka

Mediji so raznim udbovskim akcijam po letu 1990 vedno skrbno sekundirali. Jelinčič se je s pomočjo medijev naredil za nacional(istič)nega junaka, ki ga je preganjala osovražena JLA in je zaradi svojega nacionalizma tri leta in pol sedel v zaporu. Deset odstotkov volivcev je čez tri mesece v njem prepoznalo svojega nacionalnega voditelja. Novinar Slovenskih novic (ki sem ga navajal v prvem delu) ni pojasnil, kje je dobil zapisane »informacije«, zagotovo pa se mu ni zdelo vredno narediti tistih nekaj korakov v svoji časopisni hiši do dokumentacije, kjer bi lahko iz časopisnih člankov iz 70. let jasno razbral, zakaj je bil Jelinčič toliko časa zaprt (v resnici so ga izpustili predčasno, tako da je odsedel le dve leti in dva meseca). Dvomim, da novinar teh člankov oziroma podatkov ni poznal. Takrat se je pač delala velika zgodba, gradila se je podoba nacionalista Jelinčiča – zato da komunistična kontinuiteta z njo odtegne pomladnim strankam čim več glasov.

Še naprej so »delali« po starem

Takratni ljubljanski javni tožilec Tomaž Miklavčič se je hitro po aretaciji (Jelinčičeve skupine na dan kongresa SNS 27. avgusta 1992) skupaj s preiskovalnim sodnikom odločil, da sta Jelinčiča izpustila iz pripo­ra. Zakaj bi človeka mučili z njim, ko pa je šlo za pomembno osebo, osebo s posebnim poslanstvom (uničiti »desnico«), namen pa je bil z aretacijami že dosežen. Za vsak primer so v zaporu pustili »žrtveni jagnjeti« v Mariboru, to je Andreja Šiška in Matjaža Jeriča. Njuna zgodba, v kateri je nastopal Jelinčič v pomembni vlogi, poleg njega pa še Milan Klement, njegov avtomobil, jeklenka gasilnega aparata, eksploziv, ponarejeni tolarski bankovci, skrivnostni »Dušan«, ustreljeni pes Ivana Koželja, takrat direktorja Plutala, itd., se je na mariborskem sodišču (Jelinčič je bil soobtožen) »razpleta« šele po enajstih letih.

Skratka, naše sodstvo nam je na veliko dopovedovalo, kako si ne zasluži tega naziva, še manj pa fantastičnih plač in privilegijev, za katere se tako prizadevajo tudi danes (pri tem se opravičujem kakšnemu poštenemu in sposobnemu sodniku, ki pa je očitno le izjema). Minister Ivo Bizjak pa ni naredil ob tem dogajanju nič. Minister? Le poglejmo, na podlagi česa vse je ta človek delal kariero oziroma na podlagi česa ga je kontinuiteta skrbno nagrajevala, potem, ko je pomagal odstraniti Janeza Janšo kot ministra.

Ljubljanski javni tožilec Tomaž Miklavčič je leta 1992 sodeloval v zadevi Jelinčič, ko so ga udbovci delali za nacionalistično ikono. Miklavčič (desno zadaj) kot udbovski sodelavec na srečanju Draga na Opčinah budno spremlja Alojza Rebulo. VIR: I. Ž.

Nagrajevanje za »našo« – udbovsko – stvar

V zgodbi aretacije Jelinčičeve »skupine« je nastopal tudi Rado Rozman, uslužbenec Visa, in šele čez nekaj mesecev smo izvedeli, da je pravzaprav šlo za Jelinčičevega dobrega znanca iz časa delovanja Udbe v drugi polovici 80. let. Potem ko so bile volitve decembra 1992 že mimo in ko je Jelinčič s svojo stranko SNS dobil izrednih deset odstotkov glasov, s katerimi je bila potem januarja 1993 izvoljena Drnovškova vlada, je bil 20. julija 1993 javno objavljen Jelinčičev dosje o sodelovanju s Službo državne varnosti.

Udbovski dosjeji so bili v ospredju že spomladi tistega leta, ko je delegacija komisije za nadzor Visa na sedežu Visa zahtevala vpogled v dosjeja Mihe Kozinca, takrat pravosodnega ministra, in Tomaža Miklavčiča, takrat ljubljanskega javnega tožilca.

Medtem ko je Kozinc vpogled v svoj dosje dovolil, je Miklavčič to prepovedal. Kasneje se je izkazalo, da je bil Miklavčič sodelavec SDV, in to v istem obdobju in zoper isti krog ljudi kot Jelinčič; v drugi polovici 80. let sta oba vohunila za takratnimi demokrati, protikomunisti ter političnimi emigranti. Kljub temu vedenju na primer je Lojze Peterle izposloval, da so Miklavčiča, ko mu je potekla funkcija ljubljanskega tožilca, poslali na delo na veleposlaništvo v Argentino. Tja torej, kjer je bil cvet slovenske politične emigracije, tistih ljudi torej, za katerimi je nekaj let pred tem vohunil za Udbo.

Sodelavec Udbe, registriran kot Padalec

Zmago Jelinčič je bil v Službi državne varnosti registriran kot sodelavec in pod psevdonimom Padalec 6. julija 1987. To smo lahko prebrali v obrazcu Nalog za registracijo. V rubriki »vrsta sodelavca« je pisalo, da je bil Jelinčič »sodelavec v zvezi z izvorom sovražne dejavnosti«, na tipičnem ideološko-komunističnem področju torej. Pod rubriko »osnova sodelovanja« je pisalo »osebni momenti, protiusluge«. Jelinčič se je Udbi torej »prodal« tako kot mnogi drugi sodelavci – malo iz ideoloških razlogov, nekaj pa zaradi osebnih koristi in drobnih koncesij, ki jih je za protiuslugo dobival od »velikega brata«. To se vidi tudi iz zapiska z naslovom »zadeva: sodelavec Padalec – poročilo o angažiranju«, ki ga je na Centru SDV za Ljubljana-mesto 29. marca 1987 sestavil in podpisal delavec te »službe« Rado Rozman, človek, ki bo čez pet let sodeloval v »aretaciji« Jelinčičeve »skupine« (nastopal je tudi v zadevi Šiško-Jerič). Ta je tam zapisal: »Kontakt s sodelavcem smo vzpostavili na začetku leta 1986, in sicer s ciljem, da na daljše časovno obdobje ugotavljamo možnost operativnega sodelovanja. Operativec je izkoristil bežno znan­stvo s sodelavcem iz otroških let, prav tako pa je bil v tistem času sodni postopek zaradi kaznivega dejanja 220. čl. KZ SRS. – nedovoljena posest večje količine orožja in drugih razstreljivih snovi v zaključni fazi. Obljubili smo mu pomoč pri reševanju tega problema /še en primer, kako »pravna« družba je bila komunistična Slovenija/, v kar je tudi po prejemu pogojne kazni verjel. V skladu z našim dogovorom in brez inštruktaže je ohranjal stike z Noro Beloff ob svojih potovanjih v London. O stikih je poročal in kazal pripravljenost za nadaljnje sodelovanje. Prav tako smo v kasnejšem obdobju izkoristili njegovo bivanje v Slovenskem domu v Londonu in Parizu za posredovanje o svojih vtisih in stikih s Čretnikom in Rotom.«

Jelinčičeva mama Lea Rižnar. Oče Rado in mati Lea sta bila komunistično-partizanska prvoborca. FOTO: Primož Predalič

Padalčev delokrog so bili politični emigranti

Pri tako imenovanih usmeritvah sodelavca SDV so bile za Jelinčiča linije naslednje: tujina, 122 OS Velika Britanija in 210 slovenska emigracija (splošno), teritorialne pa Ljubljana, Trst, Celovec in London. Imel je neposredno zvezo z delavcem SDV Radom Rozmanom iz Centra službe državne varnosti Ljubljana-mesto (sektor II/2).

V rubriki Ocena uporabnosti in nadaljnjih možnosti za delo je pisalo: »Sodelavec Padalec nam je do sedaj posredoval več varnostno zanimivih podatkov, ki jih je imel v svojih stikih z Noro Beloff, posameznimi emigrantskimi duhovniki in ostalimi zanimivimi strukturami v zamejstvu. Sodelavec ima vse možnosti, da poleg ohranjanja kontaktov z Noro Beloff prodre v ostale varnostne inštitucije Velike Britanije in do posameznih slovenskih političnih emigrantov v zamejstvu in Evropi.«

Po razkritju, da je bil Jelinčič sodelavec SDV, je vodja Slovenskega doma v Londonu duhovnik Stanislav Cikanek za Delo izjavil, da ga je, ko se je Jelinčič med svojim bivanjem v Londonu zadrževal v tem domu, ves čas sumil in mu je zaradi tega nekaj kasneje celo odrekel gostoljubnost. Ljubo Sirc pa je dejal, da ga je z njim seznanila nič hudega sluteča Nora Beloff (avtorica znamenite knjige Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita). V Londonu ga je Jelinčič obiskal dvakrat, potem pa se je Sirc v Ljubljani pozanimal, za koga gre, in izvedel, da je »od Udbe«.

Jelinčičev polbrat Danilo Riznar. FOTO: Primož Predalič

Jelinčič se mu je ponujal za podstavitev eksploziva

Jelinčič je »prodrl« tudi v katoliški dom v Tinjah na Koroškem. Tam je julija 1988 obiskoval poletno latinsko šolo celo njegov sin. V letih 1988/89 je v Trstu navezal stik s slikarjem Pavletom Ferlugo, ki je bil poročen s hčerko znanega tržaškega protikomunističnega emigranta Franceta Jeze. Jelinčič je oblegal Ferdinanda Urbančiča, medvojnega domobranca in političnega emigranta na Švedskem. Bilo je še precej pred demokratizacijo Slovenije, ko ga je nagovarjal za »pomoč« za nabavo minometov. Poleg tega je Urbančiča, ki si je na Dobrovi gradil hišo, spraševal, kje na bližnjem potoku Horjulščica Igor Bavčar lovi ribe. Kot strokovnjak za razstreliva se mu je ponujal, da bi mu tam nastavili eksploziv. Jelinčič je leta 1990 skupaj s Polonco Dobrajc na domu obiskal Vinka Udovča, med vojno domobranca v Rupnikovem domobranskem bataljonu na Rakeku, vendar tam ni imel sreče.

Jelinčičeva poroka. Družabni dogodek? Ali zahvala – po mafijskem obrazcu – za njegove zasluge za komunistično kontinuiteto? FOTO: Primož Predalič

Udbovsko iskanje žrtev – tudi mene

Bilo je leta 1989, zaposlen sem bil v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, ne na izposoji, ampak na oddelku za nabavo in knjižnično opremljanje novih knjig (na Dvornem trgu, nad takratno Mestno knjižnico). Ta je bil v prvem nadstropju in je bil za javnost zaprt. A udbovski Zmago Jelinčič je našel pot do mene (verjetno mu je pri tem pomagala SDV, ki me je takrat, kot vemo danes, intenzivno spremljala. Jelinčič se mi je predstavil z laskanjem, da mu je všeč moje pisanje in angažiranje. Takrat mi seveda na misel ni prišlo, da je z njim kaj narobe, to, da dela za Udbo. Ne da bi se takrat tega zavedal, sem imel prednost prej starejšo generacijo. Rodil sem se petnajst let po vojni, zato v meni ni bilo toliko (uničujočega) strahu in sem lahko razmišljal in deloval bolj sproščeno ter odprto. Pri starejših pa še danes, trideset let po demokratizaciji, doživljamo to hudo oviro, strah v njih, ki jih ovira, da bi odprto govorili o zločinih med vojno in po njej.

Ponujal mi je eksploziv za razstrelitev kakšnega partizanskega spomenika

Jelinčič mi je rekel, da si želi sodelovati z menoj na političnem področju, takrat so se oblikovale prve stranke. Nekaj krat me je celo povabil na pijačo v lokal Roža v Židovski, spodaj pod mojim delovnim mestom. Tam sva se lahko pogovarjala bolj sproščeno. Hvalil se je, da je kot nekdanji pripadnik tujske legije (mnogi so kasneje pravili, da si je to preprosto izmislil za svoje hvalisanje, aprila 1994 pa je v Delu svoje sodelovanje v tujski legiji tudi sam zanikal) vešč v orožju, in če bom kdaj v nevarnosti, naj se obrnem nanj.

Nikoli ne bom pozabil, da me je med klepetom v nekem trenutku vprašal, da če bom potreboval eksploziv za razstrelitev kakšnega partizanskega spomenika, naj mu kar povem, da mi ga lahko priskrbi. Odgovoril sem mu, da se s tem ne mislim ukvarjati. Šele ob razkritju leta 1992, da je pod imenom Padalec delal za Udbo, sem se zgrozil, v kakšno udbovsko past me je poskušal ujeti. Če bi nasedel, bi me udbovski režim takrat uničil.

Leta 1984 so »neznanci« razstrelili partizanski spomenik ob cesti Ivančna Gorica–Muljava, malo pred Muljavo (seveda so ga hitro obnovili in tam stoji še danes). Prepričan sem, da ga je razstrelila Udba, da bi tako kazala na sovražnike socializma in partizanstva, ki da dvigajo glavo. Skratka, to je bilo še eno od sredstev za sejanje strahu med prebivalstvom. Kmalu zatem me je Jelinčič nehal obiskovati, očitno je bila njegova udbovska misija neuspešna.

Ivo Žajdela, Udbovska hobotnica, Zmago Jelinčič, Demokracija, 17. 7. 2003Nadaljevanje v: Zmago Jelinčič in Udba [3]

1/5