Mednarodni znanstveni posvet o tržaško-koprskem škofu Matevžu Ravnikarju so organizirali Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta in Inštitutom za socialno in versko zgodovino iz Gorice. Organizacijski odbor so sestavljali Matjaž Ambrožič, Dejan Pacek, Tomaž Simčič in Miha Šimac.

Kot je v knjižici povzetkov zapisal dr. Matjaž Ambrožič, predstojnik Inštituta za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, so znanstveni posveti, ki potekajo pod okriljem Inštituta za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, posvečeni predstavitvi vidnejših osebnosti, obravnavi važnejših ustanov in spornih ali spregledanih tem iz zgodovine Cerkve na Slovenskem ter njihovemu pomenu za cerkveni in družbeni prostor.

Na mednarodnem znanstvenem posvetu so nastopili ugledni zgodovinarji: Boris Golec, Matjaž Ambrožič, Miha Šimac, Luka Vidmar, Bogdan Kolar. FOTO: Ivo Žajdela

Markantna osebnost v slovenski zgodovini 19. stoletja

Matevž Ravnikar (Vače, 1776–Trst, 1845) je vsekakor markantna osebnost v slovenski zgodovini 19. stoletja. Bil je koprsko-tržaški škof, nabožni pisatelj, šolnik, prevajalec, osebni prijatelj Žige Zoisa, somišljenik Jerneja Kopitarja in uresničevalec njegove jezikovne reforme, imenovan oče, začetnik oz. reformator slovenske proze.

Živel in deloval je v prelomnem obdobju ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja. To obdobje zajema tudi čas pesnika Franceta Prešerna in lavantinskega duhovnika, poznejšega škofa, bl. Antona Martina Slomška; pa tudi Valentina Vodnika ter drugih pomembnih mož slovenskega jezika v za slovenski jezik izredno pomembnem obdobju. Tudi zato ne čudi, da se je Ravnikar najbolj zaznavno zasidral in plodno deloval na področju slovenskega jezikovnega dogajanja njegovega časa.

Ravnikarjev čas je bil v znamenju slovenskega narodnega preporoda

Domače okolje, rod in družinske razmere so postavili temelje Ravnikarjevi osebnosti. Njegovo življenje je bilo do škofovskega posvečenja pretežno povezano s šolstvom, zlasti cerkvenim. Vanj je bil vpet kot bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča v Ljubljani.

Ravnikarjev čas je bil tudi v znamenju slovenskega narodnega preporoda, ki pa je svoj razcvet doživel po njegovi smrti v revolucionarnem letu 1848. Pomemben je bil njegov prispevek k oblikovanju norme knjižne slovenščine, zlasti njegove jezikovne posodobitve v izdajah nabožnih in šolskih knjig.

Posvečal se je tudi prevodom in priredbam knjig za šolsko in katehetsko rabo. Na posvetu so predstavili tudi Ravnikarjev prevajalski opus, zlasti »pozabljen« prevod Pentatevha in prevod spokornih psalmov iz hebrejščine. Analizirano je bilo semantično polje ljubezni v izvirniku ter v njegovem prevodu Pete Mojzesove knjige. Ravnikarjeva teološka in pastoralna usmerjenost je nedvomno temeljila na njegovi izobraženosti.

Edini portret koprsko-tržaškega škofa Matevža Ravnikarja.

Po študiju je imel Ravnikar pomembno vlogo pri šolstvu od leta 1802 do 1827

Matevž Ravnikar je po končani osnovni (nemški) šoli šest let nadaljeval v Ljubljani v latinski šoli (gimnazija, kjer je maturiral 1797), končal dveletni študij filozofije in bil po letu 1799 semeniščnik ljubljanske škofije ter študent na teološki šoli.

Pridobil si je odlično izobrazbo, znanje več jezikov in pokazal vrsto sposobnosti, ki so ga priporočale za delo na osrednjih škofijskih ustanovah. Štiriletni teološki študij je zaključil v treh letih (duhovniško posvečenje je prejel leta 1802) in se že pred koncem študija začel pripravljati na učiteljsko delo na isti šoli.

Teološka fakulteta, ki jo je konec leta 1791 obnovil ljubljanski nadškof metropolit Mihael Brigido, je imela premalo učiteljev in je bila v prvem obdobju odvisna od starejših in nadomestnih učiteljev ter prisiljena v improvizacije.

Ravnikar je bil učitelj na teološki šoli od leta 1802 do 1827. Hkrati je bil od leta 1805 do 1817 učitelj verskih predmetov in nedeljski pridigar študentom na filozofski šoli, ki je pripravljala za nadaljnji študij, ki pa so ga morali opraviti v drugih študijskih središčih (najpogosteje na Dunaju).

V času Ilirskih provinc (1809–1813) je bil Ravnikar kancler Centralnih šol, takrat najvišje izobraževalne ustanove v novonastali državi, in se zavzemal za ustanovitev popolne univerze. Predaval je tudi filozofijo in biblične vede. Po obnovitvi avstrijske oblasti je bil večkrat imenovan za rektorja liceja in vodjo filozofske šole (do leta 1827).

Med njegovimi študenti je bila vrsta mladih, ki so sredi 19. stoletja nosili največji delež pri slovenskem narodno-kulturnem in izobraževalnem razvoju.

Boris Golec je raziskal rodno okolje, rod in družinske razmere škofa Matevža Ravnikarja. FOTO: Ivo Žajdela

Matevž Ravnikar je bil eden glavnih stebrov slovenskega jezika v Cerkvi, šolstvu in kulturi

Kot je v prispevku Matevž Ravnikar in slovenski preporod izpostavil Luka Vidmar, je bil Matevž Ravnikar eden glavnih stebrov slovenskega jezika v Cerkvi, šolstvu in kulturi na Kranjskem in v Avstrijskem primorju v prvi polovici 19. stoletja. Na njegova prizadevanja za emancipacijo slovenskega jezika je okrog leta 1810 ključno vplival vstop v krog barona Žige Zoisa, ki je vodil slovenski prerod. Tam je Ravnikarjevo delo usmerjal nekaj let mlajši Jernej Kopitar. Slavist, ki je bil do svojih sodelavcev običajno neusmiljeno kritičen, je imel za Ravnikarja skoraj same lepe besede. Prav Ravnikar je bil v drugem in tretjem desetletju 19. stoletja glavni izvrševalec Kopitarjevega programa slovenske kulture, ki je med drugim predvideval ustanovitev katedre za slovenski jezik, razvoj knjižnega jezika, temelječega na govorici kmetov in očiščenega germanizmov, reformo črkopisa, nov prevod Svetega pisma, ki bi nadomestil izdajo iz let 1784‒1802, ter produkcijo koristnih del za najširšo javnost – ljudstvo.

S Kopitarjem si je prizadeval za popolnoma slovensko osnovno šolo na Kranjskem

Ravnikar se je skupaj z Jakobom Zupanom najprej lotil novega prevoda Svetega pisma. Na začetku drugega desetletja je skoraj sam prevedel celotno peteroknjižje, vendar do natisa ni prišlo. Po propadu Ilirskih provinc je z Zoisovo in Kopitarjevo podporo leta 1815 predlagal ustanovitev katedre za slovenski jezik v okviru bogoslovja na ljubljanskem liceju. Cesar Franc I. je predlog sprejel in na Ravnikarjevo priporočilo leta 1817 za prvega profesorja slovenščine v Ljubljani imenoval njegovega učenca Franca Metelka.

Predavale so tudi ugledne raziskovalke: Irena Orel, Martina Orožen, Andreja Klasinc Škofljanec, Ilaria Montanar. FOTO: Ivo Žajdela

Poleg tega si je Ravnikar skupaj s Kopitarjem prizadeval za popolnoma slovensko osnovno šolo na Kranjskem in, manj uspešno, za reformo črkopisa. Po letu 1825 je, čeprav nekoliko zadržan, podprl Metelkovo reformo, ki je za specifične slovanske foneme nepraktično predlagala cirilske črke, leta 1833, po »abecedni vojni«, pa dokončno propadla.

Imel je velik vpliv na druge nabožne pisce

Kopitarjev program, ki je dajal prednost književnosti za ljudstvo, ne visoki literaturi za višje sloje, je bil Ravnikarju blizu tudi zaradi osebnega prepričanja, da je velik del sočasnega evropskega leposlovja zasnovan kot »pripomoček za zrušitev prestolov in oltarjev«. Svoje moči je zato usmeril v prevajanje in prirejanje nabožnih in izobraževalnih del, predvsem za mladino.

Njegovo najpomembnejše delo so Sgodbe Şvetiga pişma sa mlade ljudí, ki jih je prevedel po Christophu von Schmidu in objavil v štirih zvezkih v letih 1815‒1817. Leta 1816 je priredil knjigi Abezédnik sa shole na kmétih in Male povésti sa shole na kmétih. Te in druge knjige so mu zaradi jezikovne natančnosti prinesle velik vpliv na druge nabožne pisce in pozneje celo naziv »oče slovenske proze«. Ravnikar se je po Kopitarjevih navodilih oprl na jezik slovenskih kmetov, črpal pa tudi iz besedišča in skladnje drugih slovanskih jezikov in stare cerkvene slovanščine.

Tomaž Simčič, soorganizator tržaškega dela posveta, je predaval o škofu Ravnikarju in njegovih sodelavcih. FOTO: Ivo Žajdela

Skrbel je za uveljavljanje slovenščine v tržaško-koprski škofiji

Kot je dejal Luka Vidmar, sta Kopitarjev program po letu 1830 zavrnila Matija Čop in France Prešeren, ki sta se zavzemala za razvoj slovenske literature po zahodnoevropskih zgledih. V pesmih in pismih sta zato občasno zbodla tudi Ravnikarja, ki mu sicer nista odrekala velikih zaslug. Ravnikar, ki je bil tedaj že škof, se ni vključil v burne polemike med Čopovim in Kopitarjevim taborom v »abecedni vojni« in spopadu ob cenzuri Krajnske čbelice, saj se to ni ujemalo z njegovim značajem in ni pristajalo njegovemu položaju, poleg tega pa je bil zaposlen s povsem novim izzivom – uveljavljanjem slovenščine v tržaško-koprski škofiji.

Kakšni so bili razlogi za posvetitev za tržaško-koprskega škofa?

Drugi del znanstvenega posveta je posvečen Ravnikarjevemu izvrševanju škofovske službe v obdobju modernizacijskih reform v Habsburški monarhiji. Predstavljeni bodo razlogi za njegovo posvetitev za tržaško-koprskega škofa v ljubljanski stolnici, predvsem pa tržaško-koprska škofija in njen odnos z mestom Trstom v času Ravnikarjevega škofovanja. Predmet zanimanja bo tudi predstavitev javnega šolstva v tržaško-koprski škofiji.

Miha Šimac, Dejan Pacek in Renato Podbersič. FOTO: Ivo Žajdela

Iz Protokola tržaško-koprskega škofijskega ordinariata je med letoma 1831–1845 mogoče povzeti glavne vsebinske obrise Ravnikarjevega škofovanja. Njegov osebni pogled na stanje v tržaško-koprski škofiji je razviden iz vizitacijskih zapiskov. Pri škofovanju so mu bili v pomoč njegovi sodelavci, zlasti Mihael Verne. Škofova oporoka kaže na njegovo darežljivo srce. Znanstveni posvet bo na koncu osvetlil tudi pomen tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja v slovenski in italijanski historiografiji ter publicistiki.

Pod pokroviteljstvom obeh nadškofov

Mednarodni znanstveni posvet sta finančno omogočila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, njegova častna pokrovitelja pa sta ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore in apostolski administrator tržaške škofije, nadškof Giampaolo Crepaldi.