Nadškof Zore je v pridigi spomnil, da so se skozi zgodovino oblikovali različni načini, prek katerih so katoličani izkazovali svojo pozornost do evharistične skrivnosti in skozi katere se je oblikovalo češčenje najsvetejšega zakramenta.

Jezusova obljuba pri zadnji večerji

»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta,« je ljubljanski nadškof podčrtal Jezusovo obljubo, ki jo najdemo ob koncu Matejevega evangelija. Jezus je to obljubo izpolnil pri zadnji večerji in dodal, da je Jezusova velikonočna skrivnost, torej njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, postala navzoča v vseh krajih in časih. »Ker je Kristus sam navzoč v oltarnem zakramentu, mu moramo izkazovati božje češčenje. Obiskovanje najsvetejšega zakramenta je dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanje božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu Gospodu v tem zakramentu.«

FOTO: Katja Zver

Lomljenje kruha gesta domačnosti

Pri zadnji večerji je Jezus učencem izročil nekaj zelo vsakdanjega, obenem pa je v to vsakdanjost položil nekaj najbolj vzvišenega, to je lomljenje kruha, je dejal Zore. »Jezus je s to preprosto gesto družinskega življenja, domačnosti in velike medsebojne povezanosti položil svojo navzočnost, ko je dejal: `To je moje telo za vas.´«

FOTO: Katja Zver

Njegova temeljna resničnost je v sveti maši

Jezusove navzočnosti med nami ne smemo ločiti od življenja v skupnosti. Najprej se moramo zavedati, da je temeljna resničnost njegove navzočnosti sveta maša. Ne glede na to, kje jo spremljamo, v najbolj imenitni katedrali ali bolniški postelji, »ne glede na okolje ali kot bi rekli, ne glede na scenografijo, se v občestvu vedno uresničuje čudež spremenitve, čudež zadnje večerje, čudež evharistije.«

Zore je ob tem poudaril, da brez svete maše ne bi bilo nobenega praznika, nobenega češčenja Najsvetejšega ter da »noben duhovnik, noben škof, noben papež ne more preskočiti Jezusovega naročila, naj to delamo v njegov spomin.«