Zapri
Iskanje

ŽPS ni magično telo v Cerkvi

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 09. 03. 2020 / 15:00
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.05.2020 / 10:33
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

ŽPS ni magično telo v Cerkvi

ŽPS ni magično telo v Cerkvi
Župnik Ervin Mozetič na srečanju članov ŽPS ljubljanske nadškofije o lepoti in bolečini sodelovanja.
Škofijski urad za laike nadškofije Ljubljana je v soboto, 7. marca, v Zavodu sv. Stanislava pripravil tradicionalno spomladansko srečanje članov župnijskih pastoralnih svetov in drugih župnijskih sodelavcev iz župnij I. in III. arhidiakona, to so dekanije: Ljubljana - Center, Ljubljana - Moste, Ljubljana - Šentvid, Ljubljana - Vič/Rakovnik, Kamnik, Domžale, Litija in Zagorje.

Zbrane sta v začetku pozdravila voditelj nadškofijske pastoralne službe Igor Dolinšek in nadškof Stanislav Zore, nato pa je župnik v koprski župniji sv. Marka Ervin Mozetič imel predavanje z naslovom Veselje in težave ŽPS. Sledila je okrogla miza z naslovom Moje izkušnje in izzivi dela v ŽPS in župniji, kjer so posebej izpostavili primer v župniji Preska. Odmoru je sledilo delo po skupinah. Na srečanju se je predstavila tudi založba Družina kot primer povezovalnega člena in stične točke vseh članov ŽPS v Cerkvi na Slovenskem.



Nekaj poudarkov iz predavanja Ervina Mozetiča, ki je bil župnik že na številnih župnijah koprske škofije, župnijski svet pa mu je povsod, kot je dejal »imperativ za dobro pastoralno delo v župniji«.

O sodelovanju župnika z laiki: »Ne morem zamisliti, da bi zmogel kot župnik dobro načrtovati in dobro voditi tako veliko župnijo, kot je Koper – Sveti Marko, brez ŽPS. ŽPS mi veliko pomeni in mi je tako rekoč desna roka pri vsem pastoralnem delu: v idejah, načrtovanju, nasvetih in v realizaciji. Gre za sodelavce, za vernike, ki poglabljajo svojo vero in širijo svojo krščansko izkušnjo ter so pripravljeni za delo pri oblikovanju župnijskega občestva in vsega poslanstva, ki ga mora opravljati župnija.«

O ločevanju pastorale in gospodarstva v župniji: »Bistvo ŽPS je po statutu pastoralne narave in zato ŽPS ne sme sprejemati nalog gospodarskega sveta. Ta ločitev je zame zelo pomembna, da člani ŽPS dobro vedo za svoje delo in tako lahko avtentično opravljajo svoje poslanstvo. Kjer se tega ne držijo, se po navadi ujamejo v zanko in začnejo bolj skrbeti za vidno, za tisto, kar je zgrajeno z opeko, kakor pa za resnično živo Kristusovo Cerkev.«

O duhovnem oblikovanju članov ŽPS: »Duhovno oblikovanje članov ŽPS je zame temeljna naloga pri vodenju ŽPS. Molitev, duhovna misel in duhovni pogovor imajo prvo in najpomembnejše mesto na naših rednih srečanjih. Vsaj enkrat letno je duhovna obnova za člane ŽPS in enkrat mesečno češčenje Najsvetejšega, kjer člani ŽPS molijo za župnijo – to je vedno oznanjeno in spodbujano. Duhovna misel nas notranje oblikuje in navduši za poslanstvo, ki ga imamo. Biti »sol in luč v župniji« je temeljna usmeritev in drža vsega našega prizadevanja.«


Župnik Ervin Mozetič

O poslanstvu ŽPS in delu z ljudmi: »Poslanstvo ŽPS vidim v posredovanju informacij o svojem delu širši množici vernih, v skupnem načrtovanju pastorale v okviru župnije, v sodelovanju pri večjih slovesnostih v župniji, v organiziranju in zbiranju posameznih skupin vernih.

Delo v ŽPS je delo z ljudmi. Nekateri izpolnjujejo pričakovanja v večji meri kot drugi. Vse to pa ne sme biti ovira pri rasti vere v naši župniji. Veselim se vsakega novega sodelavca, vsake nove ideje pa tudi vsake izpolnjene naloge. Delo v ŽPS vernika vsekakor povezuje s Cerkvijo bolj, kot pa če bi samo stal ob strani in opazoval dogajanje.«

O izražanju idej in mnenj: »Cerkev počasi spoznava, da je brez neposredne pomoči laikov razvoj in življenje v prihodnjih župnijah skoraj obsojeno na neuspeh. Tega dejstva se na eni strani laiki premalo zavedajo, saj si še ne upajo konstruktivno povedati svojega mnenja in izraziti idej; na drugi strani pa duhovniki težko sprejemamo dejstvo, da sami več ne zmoremo in vedno bolj potrebujemo pomoč laikov. Morda so tudi zaradi teh dejstev naše župnije zaostale v razvoju in napredku. Ne gre samo za pomoč pri branju beril in čiščenju, temveč za prevzemanje vedno večjih odgovornosti. Laiki so po sklepu koncila poklicani, da organizirajo, vodijo in izpeljejo marsikaj v dobro župnije. Seveda v sodelovanju z duhovnikom, ki še vedno ostaja pravna in moralna avtoriteta župnijskih skupnosti. Duhovnik pa se lahko počasi posveča svojim temeljnim, evangeljskim nalogam – podeljevanju zakramentov in neposredno oznanjevanje Božje Besede. Biti član ŽPS pomeni, da si upamo sanjati prihodnost naše pastorale v župniji.«

O različnih tipih ŽPS in kdaj je ekipa dobra: »Imamo približno tri glavne tipe naših ŽPS. Eni postavljajo v ospredje pomen srečevanj članov ŽPS (najpomembneje se jim zdi, da se radi družijo, dobro jim je biti skupaj, pri delovanju je veliko spontanosti), drugi hočejo imeti vse v naprej natančno določeno (natančen urnik in trajanje sej, uradno vabilo in zapisnik, skratka vsi vselej vedo, kaj jih čaka), v tretjem tipu ŽPS pa se sestanejo, ko je za to potreba, ko je treba kaj narediti za župnijo, - torej se ravnajo nekako projektno: vse in odgovorno za čim boljšo župnijo. ŽPS pa je dobra ekipa tedaj, ko čim bolj učinkovito vrši njemu namenjeno poslanstvo. To pa ni mogoče, če se v ŽPS ne združijo vsi trije prej omenjeni tipi. Z drugimi besedami, ŽPS je lahko uspešen, če upošteva tri stvari: ljudi, ki ga sestavljajo (njihove talente), proces (način) delovanja in rezultat oziroma naloge, ki jih opravi.«



Prevladujoče pozitivne lastnosti ŽPS: »Med pozitivnimi lastnostmi članov so najpogosteje omenjali odgovornost, zavzetost, pripravljenost za delo, čutijo z župnijo. S svojim delom pomagajo duhovnikom oziroma jih razbremenjujejo. Dobro sodelujejo, tudi z duhovniki.«

Prevladujoče negativne lastnosti: »Med negativnimi vidiki ŽPS udeleženci najpogosteje omenjajo: neredno, preveč redko in neodgovorno sklicevanje sej s strani župnikov, slaba oz. neredna udeležba sej članov ŽPS; pasivnost, neaktivnost, nezainteresiranost – nekateri le na papirju člani ŽPS; ŽPS nimajo vizije o prihodnosti; druži jih zgolj delo; v ŽPS primanjkuje mladih; pomanjkanje vere pri članih ŽPS, prevelik poudarek na gospodarstvu župnije; nalaganje bremen istim ljudem (vedno isti).«

Pogled na 5-letno obdobje: »ŽPS ni magično telo, ki bi imelo pripravljene odgovore in rešitve na probleme in pojave, ki kličejo po drugačnih pastoralnih prijemih in za svojo uresničitev nujno potrebujejo širši krog sodelavcev. Lahko bi našteval posamezne dejavnosti, vendar vidim v naštevanju nevarnost, da delo ŽPS zapremo v okvir nekakšnega planskega dela, ki je načrtovano, vodeno in nadzorovano do najmanjših podrobnosti. S takim načinom zanemarimo dejstvo, da je Cerkev in življenje v njej tudi Božje delo. Enako potrebno kot imeti oči odprte za svet, je nujno imeti notranje uho za poslušnost Svetemu Duhu. Kakorkoli gledam na obdobje delovanja v ŽPS v minulih petih letih, je bil to zame osebno bogat in duhovno poln čas.«


Na okrogli mizi so člani ŽPS različnih župnij govorili o izkušnjah in izzivih dela v ŽPS v zadnjih petih letih. posebej so se ustavili pri primeru vloge ŽPS pri zapletu v župniji Preska.
fotografije: K. H.

Nalaganje
Nazaj na vrh