V nedeljo, 12. oktobra 2025, pa smo doživeli dan, kot da so se odprla nebesa, poln blagoslovov in milosti, zanosa in ponosa, nasmejanosti na obrazih ljudi od blizu in daleč, občudovanja ter izražanja čestitk. Kako lepo je moralo biti pred 100 leti!

Prvi dan tridnevja

V petek, 10. oktobra, smo že ob 6.30, ravno se je začelo daniti, z velikim pričakovanjem, z nabitimi čustvi, kot pred podelitvijo mature, vstopili v naš božji hram, da zmolimo hvalnice – molitev s petjem psalmov dveh zborov.

FOTO: E. Kos

Lepo okrašena in razsvetljena cerkev je sijala kot še nikoli, skupaj z novim, že četrtim vitrajem v zadnjih 17 letih, ki je posvečen sv. Emi Krški.

Dan je že vstajal, pohiteli smo na čaj in pecivo, kot bi bilo velikonočno jutro. Še peto voščilo našemu »ptičku Šinkovcu« ob njegovem rojstnem dnevu in se razkropimo vsak po svojih obveznostih. Zvečer po slavilni molitvi s sveto mašo je sledil nadvse zanimiv pogovor z duhovniki, ki izhajajo iz naše župnije (Marijan Jezernik) oz. so opravljali duhovniško službo pri nas (Jože Škrinjar, Tone Krašovec).

Petkov večer in pogovor z duhovniki. FOTO: Jernej Vasle

Duhovnik Jože Škrinjar odstre, da ima poškodbo vratne vretence zaradi nošenja 50 kilogramskih vreč cementa med služenjem vojaškega roka.

Zaslužni Tone Krašovec je v 37 letih službovanja v naši župniji pustil zlasti v materialnem pogledu neizbrisljiv pečat – skupaj z marljivimi, požrtvovalnimi farani je bila obnovljena notranjost cerkve sv. Pankracija z novimi orglami in fasado, nov Slomškov dom, obnovljeno oz. zaradi požara zgrajeno ostalo poslopje ob cerkvi s parkiriščem …

Duhovnik Janko Rezar, že tri leta župnik združenih župnij Velenje, Šentjanž, Šentilj in Zgornja Ponikva in moderator pogovora, je z nasmeškom na obrazu poslušal svojega predhodnika Toneta Krašovca, ki mu je »predal grunt«, in pove, da dobro napreduje, tudi v duhovnosti.

Vsi duhovniki so in še vedno radi prihajajo k nam, kar nas farane zelo razveseli, zlasti ob dejstvu, da je pomanjkanje duhovnikov in smo ljudje (laiki, diakoni) izredno pomembni. Ob koncu Marijan Jezernik z odločno besedo spodbudi za nove duhovne poklice. »Česa se bojite?«

Drugi dan tridnevja

V soboto, 11. oktobra, je jutranji molitvi rožnega venca sledil živahen oratorijski dan. Skupina mladih animatorjev tudi tokrat kot vsako leto poleti pripravila nadvse zanimive delavnice in dogodke: ogled etnološkega muzeja, skupinska katehezo s patrom S. Šinkovcem, namenjeno spoznavanju sv. Eme Krške, ustvarjalne delavnice po navdihu toplih jesenskih barv.

Otroci so med drugim obiskali župnijski muzej. FOTO: Jernej Vasle

Na novem vitraju, posvečenem sv. Emi Krški, so štirje izbrani simboli, ki nakazujejo na štiri sklope vrednot: mošnjiček – dobrota, skromnost, nesebičnost; cerkev – vera, upanje; grad – pogum; samostan – skupnost, družina. Vsak simbol oz. sklop vrednot so otroci podrobno proučili še pri zahvalni sveti maši, kjer so svoja opažanja in nova spoznanja predstavili staršem oz. vernikom. Jesenski piknik s peko kostanja in z domačim pecivom za vse prisotne so poskrbeli za dobro voljo in prijetno druženje ob koncu oratorijskega dne.

Nov vitraj sv. Eme Krške je delo Marka Jermana. FOTO: Jernej Vasle

Zadovoljni otroci in starši ter dobro zasnovan in izveden oratorij je dokaz, da je podmladek v naši župniji še kako živ. Mladi animatorji so z njim v mozaik prijateljstva, ki ga med sabo gojijo že vrsto let, dodali še en »stoletni kamenček«. Mnogim večno dragocen biser, ki ga ni mogoče kupiti.

Razposajenost otrok na oratorijskem dnevu. FOTO: Jernej Vasle

Vodenje oratorija o Emi Krški so pripravili Klara Tominšek in skupina animatorjev ob pomoči g. Silva Šinkovca.

V popoldanskem času je potekalo tudi nogometno srečanje med Ponikovljani in duhovniki, prijateljska tekma se je odvijala na stadionu v Žalcu. Ekipi sta se razpli s prijateljskim izidom, bilo je 4:4.

Prijateljska tekma med duhovniki in Ponkovljani. FOTO: Jernej Vasle

V večernih urah je bil dobro obiskan pogovorni večer, ki smo ga naslovili »Spoznajmo sveto Emo Krško«. Medse smo povabili gospo Joži Kališnik, ki je poskrbela in uredila novo izdajo knjige Ivana Sivca o tej svetnici. V drugem delu knjige je tudi opis Emine romarske poti pod peresom Romine Schwarzlin. Pogovor z gospo Kališnik je vodila Elizabeta Kos, ki je sveto Emo Krško osvetlila tudi z zgodovinske perspektive.

Sobotni večer in obisk Joži Kališnik. FOTO: Jernej Vasle

Večer so obogatile pesmi župnijske dekliške vokalne skupine pod mentorstvom Karmen Zidar Kos, ki je tudi sicer poskrbela za zasnovo in izvedbo bogatega pevskega programa v prazničnem tridnevju. Obogateni z novimi spoznanji o sv. Emi smo pričakali vrhunec praznovanja.

Tretji dan tridnevja – V Gospodovo hišo pojdemo veseli

Težko je opisati ta dan, ki »ga je naredil Gospod«. Slovesna sveta maša in blagoslov vitraja, skupno kosilo s pecivom in nato slavnostna akademija z Zdravljico, ki jo je intonirala Godba Slovenskih železnic, zapela pa sta jo združena pevska zbora župnij Gornja Ponikva in Šentilj. Brez vaških iger in ansambla Golte seveda ni šlo.

Župnijsko središče sv. Pankracija na Ponikvi pri Žalcu. FOTO: Jernej Vasle

 Od 9. ure zjutraj dalje so gospodinje prinesle toliko peciva, da so »se mize šibile od teže«, malo pred mašo je zaigrala godba in že smo skupaj z celjskim škofom Maksimiljanom pristopili k mašni daritvi.

Praznično okrašeno svetišče pred blagoslovom vitraja sv. Eme Krške. FOTO: Jernej Vasle

Do srca je segla mogočna vstopna pesem Jeruzalem združenega zbora s hišnim bendom na koru, ki je bil skorajda premajhen za številne pevce in instrumentaliste. Podobno je bil tudi oltarni prostor premajhen za vse duhovnike, diakona in ministrante. Škofova pridiga je črpala iz aktualnega evangelija.

Umetnik Marko Jerman, argentinski Slovenec, je nato natančno opisal zasnovo in izdelavo vitraja, posvečenega sv. Emi Krški. Ker je svetnica živela na prelomu iz 10. v 11. stoletje in njena vizualna podoba ni ohranjena, je bila umetniška interpretacija njenega lika, ki je nastala na osnovi opisov svetnice, največji izziv pri oblikovanju barvnega okna. Finančno so za vitraj prispevali domačini in tuji dobrotniki. Škof je blagoslovil barvno okno, z zahvalno pesmijo ob koncu svete maše pa se je praznovanje preselilo pod šotor. Vsi smo bili deležni brezplačnega kosila s pecivom, pijačo in čevapčiči.

Skupna fotografija po koncu slovesne maše. FOTO: Jernej Vasle

Na akademiji, ki jo je vodila Karmen Zidar Kos, so sodelovali otroci POŠ Ponikva pri Žalcu in vrtca Ponikva, domača folklora, združena pevska zbora, z navdušenjem so tudi otroci naše šole skupaj z zborom zapeli dve pesmi ob zvokih ansambla Golte. K nagovoru so bili povabljeni naš župnik Janko Rezar, žalski župan Janko Kos (Občina Žalec je bila pokrovitelj praznovanja) in predsednik KS Ponikva Karel Borovnik.

Slavnostno akademijo je zaznamoval kulturni program. FOTO: Jernej Vasle

Vaške igre so privabile popoldne zlasti mlade, ansambel Golte je poskrbel za dobro vzdušje in ples.

Nedeljske vaške igre. FOTO: Jernej Vasle

Čutiti in biti član župnijske skupnosti je bilo, je in bo za Ponikovljane milost. Smo kot ena družina. Čeprav smo morali opraviti ogromno dela – čiščenje in krašenje cerkve s spletanjem in umeščanjem kit iz zimzelena, priprava okna za nov vitraj, postavitev treh velik mlajev, priprava prireditvenega prostora s šotorom za svečano akademijo po sveti maši in druženje ter »nekaj za pod zob« s peko peciva, ureditev okolice cerkve in zeliščnega vrta, pevske vaje združenih pevskih zborov, priprava vaških iger – smo se pridno udeleževali verskih obredov, dogodkov ter srečanj v zadnjih treh dneh, ki so jih skrbno načrtovali župnik Janko Rezar in pripravljalni odbor za obeležitev stoletnice.

Želimo si in prosimo za blagoslov Nebeškega Očeta, da bi seme dobrega sodelovanja med župnijo na eni strani ter šolo, vrtcem, društvi in tudi med posamezniki različnih prepričanj in pogledov na svet vedno znova in znova vzklilo kot zgled bodočim generacijam. Tako nas učijo naši predniki. Živa Cerkev ni od včeraj, stara je dobrih 2000 let. France Prešeren pove v Zdravljici: »Ker zdaj vas kakor nas, jo srčno branit kliče čas.«