Župnija sv. Jakoba v Mežici leži pod mogočno goro Peco in v bližini meje z Avstrijo.

Mežica je že od poznega srednjega veka industrijski kraj, kjer so kopali ter predelovali cinkovo in svinčevo rudo. Prva omemba kraja kot Mise sega v leto 1154.

Župniji vlada mogočna Peca in za Mežico rečejo, da ima svojo mikro klimo. Živijo v »žepu«, iz katerega se kmalu zapeljejo do Avstrije, saj je dobra dva kilometra od župnijske cerkve že avstrijska meja. Ljudje doživljajo ta prostor kot enoto in celoto. Pliberk in okoliške vasi čez mejo so jim »domače dvorišče«. Kmetje kosijo travnike čez mejo v Avstriji. Še posebno zdaj, ko so meje (še) odprte, je obojestranski pretok ljudi bogat in sproščen. Precej Korošcev dela v Avstriji. Nekaj se jih je tudi preselilo tja, tako da imajo čez mejo stalno bivališče in svoj novi dom.

Župnijska cerkev sv. Jakoba
V starem delu mesta stoji župnijska cerkev sv. Jakoba (apostol Jakob starejši), ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1154. Samostojna župnija je postala med letoma 1779 in 1783. Prvotna cerkvica je bila dvakrat povečana. Leta 1840 so podrli in naslednje leto na istem mestu zgradili novo cerkveno stavbo. Oltarji so iz druge polovice 19. stoletja, vitraži so delo slikarja Staneta Kregarja iz leta 1962.

Poleg župnijske cerkve je v župniji tudi gotska cerkev sv. Lenarta na Platu in kapela sv. Cirila in Metoda na Peci. Med krajani Mežice, Prevalj in Leš je znana podružna cerkev sv. Lenarta na Platu.

Minilo je pet let, kar je Jože Hrastnik župnik v Mežici. »Dovolj, da že malo začutiš ljudi, njihove običaje, pokrajino, njihov spekter vrednot, njihova hotenja in čutenja.«

Več v reportaži o župniji v 46. številki Družine.

Kapela sv. Cirila in Metoda na Peci