Na družbenem omrežju Facebook je pred odhodom zapisal, da so romanja del naše kulture in dediščine, zato se tudi sam podaja na romanje s kolesom. »Bogu, sv. Lenartu in Janezu Krstniku v zahvalo ter s prošnjo za Božji blagoslov na novi župniji.« 

Kaj ga je spodbudilo?

Kot je povedal za Družino, veliko kolesari: »Tudi z Lenarta sem večkrat šel s kolesom na Ptujsko Goro, ki je škofijsko romarsko središče mariborske nadškofije. Potem sem si rekel: ‘Če sem romal na Ptujsko Goro, dajmo poromat še od župnije, kjer sem bil, v župnijo, v kateri bom.’,« je pojasnil ter dodal: »To ni bilo vnaprej načrtovano. To se zgodi, ko ti Sveti Duh da malo navdiha.« Kot je pojasnil, je bilo romanje namenjeno zahvali za čudovito povezanost z Lenartčani ter prošnji za darove Svetega Duha pri novih začetkih v Ljutomeru.

Na pot se je odpravil zadnji julijski dan ob približno 12. uri. Vročina mu ni prizanašala. »Bilo je ekstremno vroče. Takrat so bile ekstremne razmere,« je dejal. Kljub temu je nekaj več kot 38 kilometrov dolgo pot prevozil v manj kot dveh urah in malo po 14. uri prispel v Ljutomer.

Primopredaja uspešno opravljena

Kot je povedal, je bil prvi del poti zaradi Slovenskih goric precej zahtevnejši. »Prvi del je bil hribovit, drugi del od Cerkvenjaka oz. Oseka naprej pa že bolj ravninski, bolj podoben panonskemu delu,« je opisal. 

Po prihodu je na družbenem omrežju priznal, da je bilo romanje »na hipe tudi težavno, a cilj je bil dosežen«. Dodal je še, da je bila primopredaja uspešno opravljena, sam pa se je še isti dan vrnil v Lenart, kjer ga je čakala večerna sveta maša.

Prvi krst v novi župniji

Dan po prihodu v Ljutomer je delil prve vtise z nove župnije. Med drugim je zapisal, da je z dosedanjim župnikom skupaj somaševal pri jutranji maši in opravil tudi prvi krst. »Prvi novokrščenki je ime Eva. Pomenljivo za začetek,« je dejal. Ob tem je obiskal tudi svojega novega sodelavca msgr. Izidorja Veleberija, zvečer pa si je ogledal kraj, kjer ga je naslednji dan čakalo prvo žegnanje. 

Posebej se je razveselil tudi fotografije nadškofa Franca Krambergerja s svetim Janezom Pavlom II., ki jo je našel v dnevni sobi. »Z nadškofom Francem sva lepo sodelovala v Lenartu. Ob slovesu iz Lenarta sem rekel, da je bil nadškof Franc enako kot je bil papež Benedikt XVI. za papeža Frančiška. Duhovna in molitvena podpora.«