To pobožnost je nadangel Mihael leta 1751 razodel Božji služabnici, karmeličanski redovnici s. Antónii d’Astónaco na Portugalskem. Knez angelov ji je rekel, da želi, naj ga častijo z devetimi vzkliki v čast devetim angelskim zborom. Vsak vzklik mora vsebovati omembo angelskega zbora, očenaš in tri zdravamarije. Ob koncu rožnega venca je treba zmoliti še štiri očenaše, posvečene po vrsti sv. Mihaelu, sv. Gabrielu, sv. Rafaelu in angelom varuhom.

Nadangel je obljubil, da bo vsakega, ki pred obhajilom zmoli ta rožni venec, k oltarju spremljal po en angel iz vsakega od devetih zborov. Tistemu, ki ga bo zmolil vsak dan, pa je obljubil svojo nenehno pomoč in pomoč vseh svetih angelov, tako v življenju kot v vicah po smrti. Čeprav Cerkev teh razodetij uradno ni priznala, se je molitev tega rožnega venca razširila med častilci nadangela Mihaela in svetih angelov.

Molek, ki ga uporabljamo za molitev tega rožnega venca, sestavlja devet delov. Vsak od njih ima devetkrat po eno srebrno ali belo jagodo za očenaš in tri modre jagode za zdravamarije. Na koncu devetih delov smo povabljeni, da zmolimo še štiri očenaše v čast svetim nadangelom Mihaelu, Gabrielu in Rafaelu ter angelu varuhu.