Brat Karel je bil otrok svojega časa. Časa po francoskem razsvetljenstvu, zanosa razuma, kateremu so se verske dogme zdele prava žalitev, kot je kasneje sam zapisal. V mladosti je iskal odgovor na izziv življenja v filozofskih knjigah, a po njih sta se naselila vanj nihilistični dvom in negotovost. Nič trdnega ni našel, nič notranje jasnega in zares vrednega.

Hrepeneč po življenju, je iskal življenje v čutnosti in čustvenosti, a vendar je ostajala v njem zevajoča in boleča praznina. Ko človek zapolnjuje svojo praznino s praznimi stvarmi, je ta še hujša.

Kasneje je spoznal, da je po božji milosti občutil bolečo praznino in žalost. Mogel ju je čutiti, ker je ostajal v njem vendarle globok notranji klic, ki ni zamrl kljub zgrešitvam s prave poti.