2. knjiga

Lektorirala: Marija Bratina

Po šestih letih premora v Družini spet začenjam s svojo rubriko: Čisto vsakdanje stvari. Ob tem me navdaja dvoje občutij. Po eni strani se tega veselim in sprejemam kot izziv. Spet bom še bolj pozorno spremljala vsakdanje življenje in skušala del tega spraviti na papir. Po drugi strani pa se bojim, da človek ob drugem poskusu težko doseže to, kar je bilo ob prvem poskusu narejeno povsem nenačrtovano. Bojim se, da bom tokrat bralce morda razočarala.

Mojih zadnjih šest let je bilo zelo pestrih. Pravzaprav se ni odvijalo nič spektakularnega v mojem življenju. Pestrost je predvsem v tem, da sem v tem času srečala veliko ljudi, prisluhnila njihovim stiskam in njihovim upom. Vsi ti ljudje so me učili živeti in sem jim za to hvaležna. Vedno bolj spoznavam, kako so naše življenjske zgodbe, ki si jih drug drugemu posredujemo, neprecenljiv zaklad. Pomembnejše so kot vsa znanost, stlačena v številne debele knjige, kot vse znanstvene raziskave, zbrane v mnogih doktorskih delih in podobno. Da me ne bi kdo napak razumel: tudi to je potrebno, ni pa bistveno za življenje. Bistveno je to, kaj in kako drug drugemu razodevamo sebe.

V tem smislu bom skušala pisati tudi letošnje Čisto vsakdanje stvari.