Na Koroškem imamo krajevne napise. Na Koroškem imamo tudi Vrbsko jezero. Na njegovem dnu naj bi po izročilu ležali predalpska Atlantida in zala črnolasa ljudska pesnica.

Slednja zanima pri pisanju zablokiranega pisatelja, ki kot ozdraveli bolnik na srcu nenehno obkroža jezero. Peripatetik si z žičnega osla z zameglenim pogledom zaradi nikotinskega odvajanja in plinastega trebuha ogleduje divjo Koroško, kjer se Avstrija in predvsem avstrijska Koroška predstavljata v svoji najbolj nemoralni obliki: od turizma nori župani, GTI-jevski primitivci, trgovinske blagajničarke s pravopisnimi slabostmi. Omenjena ljudska pesnica, ki s svojo edino koroško himno v molu velja za pramater karantanske književnosti, je vozečemu se pesniku pri tem enako pozorna poslušalka kakor Olimpija Natanaelu (v Hoffmannovem "Zaspančku").

Gstättnerjeva pripoved je postskriptum trilogije "Brezdelneži na jugu" (Die Nichtstuer im Süden) in je izšla v zbirki Austriaca.