Ravno esej zaradi svoje marginalizirane posredovalnosti in posledične neizrabljenosti v kanonizirani samoidentifikaciji naše kulture kot tvornega jedra naše samobitnosti lahko z odpovedjo ter osamosvojitvijo od pogojev za vnos v sodobni slovenski kulturnoumetnostni sistem razbije homologacijsko stihijo, v katero je ujeta slovenska besedna umetnost. 

Pogoji za to so trije: a) neodvisnost pisatelja kot posameznika od virov državnega subvencioniranja (kar seveda ne pomeni, da posamezni avtor ne sme prejemati subvencij, ampak mora biti od njih eksistenčno neodvisen in da ne smejo vplivati na njegovo pisanje); b) neodvisnost pisatelja od presojevalnega birokratsko-administrativnega aparata, ki determinira njegovo pripadnost ali nepripadnost sistemu (v samem sebi mora – kar pomeni tudi vnos svojevrstne samodiscipline – detektirati kakršnekoli znake avtocenzure in pisati samo to, v čemer se povsem prepoznava); c) če se v njej ne prepoznava (so namreč tudi taki, ki vanjo verjamejo), mora zavrniti fantazmatiko dominantnega kulturnobojnega konstrukta in priznati soobstoj svetovnonazorske raznolikosti ter se s tem odpreti bivajoči realnosti kot absolutni prezenci manifestacije (kar odteguje njegovo literarno produkcijo prilastitvam s strani dominantnega diskurza).