»Prišel sem do prepričanja, da vse nesreče človeštva izvirajo iz njegovega že zdavnaj začetega in čedalje večjega odmika od krščanske tradicije«, tako razmišlja Frank v svojem delu Luč v temi (1941). V knjigi Frank razglablja predvsem o tem, kako naj verujoči človek živi v svetu, ki »leži v zlu«, kako naj se spopada s tem zlom in kako naj pripomore k izboljševanju sveta, h krpanju »počene vseedinosti«.

Frank pravi, da človeštva ne morejo rešiti niti najuspešnejša vojaška in politična dejanja, kajti po apostolovih besedah »se boj ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških območjih« . 

Vzrok za duhovno krizo je po njegovem sesutje vere v napredek, vere v človeka: gre za krizo humanizma. A novoveški humanizem je bil nekako vnaprej obsojen na križ, in sicer zaradi svoje profanosti, psevdoreligioznosti. Izvor vere v človeka namreč po Franku ni bil zadostno osmišljen, zato je humanizem vzniknil in se izoblikoval kot nekakšna opozicija do krščanstva. Zgodovinski dogodki so ta optimizem demantirali, po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.